"Skavt je zvest Bogu in domovini."

Biti zvest pomeni držati se nekoga ali nečesa, biti pozoren na nekoga ali na nekaj, to osebo ali stvar podpirati, sicer sem njen izdajalec. Zakon zvestobe pokaže na naše korenine. Določa, do koga naj bomo zvesti: do Boga in domovine. Naše korenine so v Bogu – je naš Stvarnik – in v domovini – rodili smo se kot pripadniki konkretnega naroda. Tako je zvestoba odgovornost do tistih, ki nas bivanjsko določajo. Staršem, ki bi jih tudi lahko prepoznali v tem, je posvečen poseben zakon.

Zvestoba Bogu

Zvestoba Bogu se odvija na dveh ravneh: odnos do Boga in odnos do božje ustanove, to je Cerkve.
Pri odnosu do Boga verjetno najprej pomislimo na molitev, nedeljsko mašo, prejemanje zakramentov. Že ob teh treh naštetih stvareh se lahko ustavimo, nato se želim dotakniti še nekaterih drugih.

Molitev

V svoji globini je molitev čas, ki ga posvetimo Bogu, je čas, ko doživljamo Božjo navzočnost. Molitev je najprej stvar osebne odločitve: molil bom. To pomeni, da si bomo skavti vzeli minuto, morda več minut časa za Boga.
Pri tem lahko uporabimo različne pripomočke: molitve, ki jih znamo na pamet (ta bo zahtevala veliko pozornosti, sicer lahko zaidemo v raztresenost, molitev postane mehanska, brez odnosa), druge napisane molitve (na razpolago imamo že veliko različnih molitvenikov, posebna zbirka takšnih molitev je knjiga psalmov – te nam je dal Bog sam, da ga z njimi molimo), še lepša bo spontana molitev, ki jo bo narekovalo naše srce (Bogu izpovemo kot prijatelju, kako se počutimo, kaj pričakujemo, načrtujemo, česa se veselimo, se bojimo; ga prosimo in se mu zahvaljujemo).
Prav pa je tudi, da ni Bog v času molitve le poslušalec, ampak da damo možnost spregovoriti tudi Njemu: to bo po odlomku Svetega pisma ali pa mu bomo prisluhnil v tišini, ko nam spregovori po vesti. Pomembnejši trenutki dneva so tudi časi molitve – povezanosti z Bogom, npr. zjutraj, zvečer, ob obedu, pred izpitom, zdravniškim pregledom, sestankom. Molitev, ki bo povezanost z Bogom, bo skavte naredila močne, pogumne, saj bomo čutili, da je Bog vedno z nami. Skavti, ki imajo družine, bodo znali molitev vključiti na enak način tudi v življenje družine. Tako bo vsaka družinska molitev postala družinski dogodek in izkusili bodo, da molitev utrjuje, gradi in ustvarja družino.

Sveta maša

Sveta maša vsebuje vse elemente molitve, je pa še veliko bogatejša. Kaj počnemo pri maši, si vsakič znova povemo po spremenjenju, ko vzklikamo: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi.« Sveta maša je ponavzočenje dogodkov, s katerimi nas je Kristus odrešil: trpljenje in smrt (lomljenje kruha), vstajenje (po svojem vstajenju se je večkrat predstavil z obedom, npr. učencema v Emavs, apostolom ob Genezareškem jezeru), pa tudi učlovečenja (kakor je ob dopolnitvi časa začel telesno bivati pod srcem Marije, tako pride pri vsaki sveti maši ponovno s svojim telesom in krvjo med nas). Nedeljska maša ima še posebej značaj praznovanja (proslave) Kristusovega vstajenja.
Sveta maša vsebuje še nekaj pomembnih dogodkov: molitev kesanja, poslušanje Božje besede, prinašanje darov, pozdrav miru, prejem obhajila, blagoslov. Molitev kesanja je iskrena samo, če smo tudi sami pripravljeni odpustiti drugemu, navaja pa nas, da za odpuščanje prosimo tako Boga kakor naše bližnje. S poslušanjem Božje besede prejmemo smernice, kako našemu življenju in našemu ravnanju dati vsebino. Prinašanje darov izvedejo le ministranti kot predstavniki vseh navzočih. Toda to je trenutek, ko v duhu polagamo pred Gospoda tudi vse uspehe in sadove našega dela, to je trenutek darovanjske drže in hvaležnosti. Pozdrav miru usmerja našo pozornost do bližnjih in ko si podamo roke ali v drugi obliki izrazimo dobre želje, s tem gradimo skupnost. Verni nismo le posamezniki, ampak smo občestvo verujočih. V obhajilu prejmemo Kristusovo telo v svoja telesa in s tem postanemo tabernaklji, ki prinašajo Kristusa v svet. Zadnji dogodek pri maši je blagoslov, ki se zaključi z vzklikom »Pojdite v miru!« Z vsemi naštetimi dogodki je sveta maša šola življenja. Z blagoslovom se to šolanje konča in smo poslani – to, kar smo se pri maši učili, to izvršujmo povsod po svetu: odpuščajmo, se darujmo, gradimo skupnost.

Obhajanje drugih zakramentov

Tisti zakrament, ki ga poleg evharistije še lahko večkrat prejmemo je sprava, sveta spoved. Temu zakramentu bo posvečen peti skavtski zakon.
Prav pa je, da se ob tem spomnimo še na dva druga zakramenta: na krst in birmo. Večina ju je prejela že v otroštvu. Enkrat za vselej, torej sta ta dva zakramenta s svojim Božjim delovanjem vedno navzoča v nas: smo Božji otroci – Božji ljubljenci, pripadamo Bogu (po krstu), po birmi pa smo poslani in s prejemom daru Svetega Duha tudi usposobljeni, da vzpostavljamo Božje kraljestvo – to je takšno stanje med ljudmi, kot si ga je zamislil Bog in nam ga razodel v svojih zapovedih, drugih nasvetih in spodbudah. Skavti zato radi prebiramo predvsem evangelije in pisma apostola Pavla ter se sprašujemo: »Gospod, kako naj ravnam?«.
Predvsem v času, ko se skavti soočamo s trpljenjem, z večjimi telesnimi preizkušnjami zaradi bolezni, z bolečino ali strahom, se bomo spomnili, da nam Bog prihaja naproti tudi po zakramentu bolniškega maziljenja, ker nas hoče okrepiti, opogumiti in nam vliti notranjega miru. Prav tako bomo prosili za prejem tega zakramenta, ko bomo čutili težo števila let, in bo pred nami njihova nepredvidljivost.

Odkrivanje Božjega načrta

Zvestobo Bogu zahteva tudi pogled na smisel človekovega življenja. Če verujemo, da nas je On ustvaril, pomeni, da nas je hotel, in če je hotel, da živimo, nas ni v življenje le vrgel, da ga preživimo (preživotarimo), ampak nas je postavil v življenje z nekim »skritim« načrtom, kako naj to življenje izpolnimo, za koga naj ga porabimo. Skavti se zato sprašujemo: »Gospod, kaj hočeš, da naredim?« (Če je iz sv. pisma – navedi vir.)To velja tako pri majhnih, vsakodnevnih odločitvah, kakor tudi pri sprejemu in oklenitvi življenjske odločitve. Odkriti, kakšen načrt ima Bog z menoj, pomeni najti samega sebe. Znamenje tega za skavte je, da samo zadovoljni kljub naporom, ki jih življenje od nas zahteva. Mnogi odkrijejo, da jim je Gospod namenil poslanstvo ustvariti družino. Skavt katoličan bodo v znamenje, da to poslanstvo sprejema iz Božjih rok, začel izpolnjevati to poslanstvo z Božjim potrdilom – zakramentom svetega zakona. Družinsko življenje lahko začne tudi brez tega zakramenta, po naravi ima za to dovolj sposobnosti, toda v globini si je ta načrt življenja vzel sam in ga ne sprejme kot poslanstvo. Če pa je kljub temu začel družinsko življenje brez zakramenta, bo skavt, če okoliščine tega ne preprečujejo, našel pogum, da začeto družinsko pot dopolni z zakramentom svetega zakona. Poleg družinskega načina življenja obstajajo tudi druge poti: npr. redovniško življenje ali duhovništvo. Prav je, da se mlajši skavt, ki ne čuti poklicanosti v družinsko življenje, pred Bogom vprašajo tudi o tej poti. Tudi pri redovniškem in duhovniškem poslanstvu gre za podarjeno življenje. Mogoče katera od predlaganih poti ne zagotavlja več aktivnega skavtskega življenja v kateri od bratovščin, je pa nadgraditev skavtskega načina življenja. Obstaja tudi samskost brez poslanstva, potrjenega s katerim od zakramentov ali redovniškimi zaobljubami. Prav tako pa so skavti v tej obliki samskosti poklicani, da se sprašujejo: "Kaj hočeš, da naredim, komu naj podarim svoje življenje, za koga naj živim?".

Versko izobraževanje

Kot otroci smo večinoma hodili k verouku in si tam nabrali nekaj verskega znanja. Koliko se moramo izobraževati na vseh mogočih področjih! Tudi področje poznavanja Boga in vsega, kar je z njim povezano, moramo poglabljati in večati. Skavti zato beremo Sveto pismo in duhovno literaturo, verske časopise. Kolikor je mogoče, se udeležimo tudi duhovnih vaj, se vključimo še v kakšno skupino v župniji, se odzovemo vabilu na seminarje ali predavanja.

Zvestoba Cerkvi – župniji

Apostol Pavel nam predstavlja Cerkev kot Kristusovo skrivnostno telo (prim. 1 Kor 12). Kristus je glava. Vsakdo od nas pa ud na tem telesu. Skavti se čutimo del Kristusove Cerkve in najdemo v njej svoje mesto.
Vsaka bratovščina se čuti kot ena od laiških skupin znotraj Cerkve. Tako je potrebno, da ima bratovščina svoj »dom« v eni od župnij ali v kakšnem samostanu, kjer bo prejela tudi duhovnega asistenta ali pa vsaj kraj svojega običajnega srečevanja. Zvestoba bratovščine Cerkvi se kaže v takšnem oblikovanju programa, ki se ozira na dogajanja v Cerkvi, na njene praznike. Vsekakor ni v skavtskem duhu, da skavtski program trga svoje člane od župnijskega dogajanja in s tem oškoduje župnijske dogodke. Bratovščina odraslih skavtov je poklicana k temu, da skupne dogodke v župniji še poživi ali pa tudi samostojno obogati župnijsko življenje s svojimi aktivnostmi, služenjem.
Skavti bomo navzoči v svojih župnijah, pri njihovem rednem življenju. Pri tem bomo znali biti le navzoči (npr. pri bogoslužjih). Po potrebi bomo velikodušno sprejeli tudi zaupane vloge, kot npr. bralci, redarji, krasilci cerkve. V duhu služenja bomo znali, glede na svoje sposobnosti in zmožnosti, sprejeti tudi katero od oblik stalnega sodelovanja v župniji: kot člani župnijskega pastoralnega sveta, kateheti, ključarji, sodelavci v drugih župnijskih skupinah, npr. Karitas. Takšno sodelovanje z župnijo je še bolj potrebno za tiste skavte, katerih bratovščina ima »dom« v drugi župniji. Obstaja namreč nevarnost, da bi skavtstvo odtrgalo skavte iz njihovih domačih župnij.

Ekumenska razsežnost

Skavt izraža zvestobo Bogu tudi v spoštovanju do drugače vernih. Če živijo v njegovi okolici, bo zato njihovo vero spoznaval in je pripravljen na sodelovanje za skupno dobro.

Zvestoba domovini


Domovina ima tri razsežnosti: deželo, narod in državo; zvestoba do domovine vključuje vse tri.

Dežela

Prav zanimivo je, da je veliki večini ljudi najlepša dežela tista, v kateri so se rodili in v njej odrasli. O odnosu do domovine kot dežele bo spregovoril še 6. zakon, ki govori o spoštovanju narave. Tukaj se spomnimo le na vidik spoštovanja dežele kot svoje domovine in spoštljivo predstavljanje pred drugimi narodi.

Narod

Pomembnost narodne identitete še bolj čutijo pripadniki tistih narodov, ki državo tvorijo z drugimi narodi. Domovina kot narod zaobjema poseben način življenja - kulturo, ki ga določa. Na prvem mestu je materni jezik. Sledijo še pesmi, glasba in plesi, narodni običaji, obleke (narodna noša), jedi, pijače itd. Zvestoba domovini je privzemanje vsega tega narodovega bogastva. Jezusovo misel: »… kakor mladika ne more roditi sadu, če ne ostane na trti …« (Jn 15, 4) lahko prenesemo tudi na povezanost s svojim narodom. Ta nam daje kulturno identiteto, pove nam, kdo smo, od kod izviramo. Med nami živijo tudi ljudje drugih narodnosti. Skavti na enak način spoštujemo narodno bogastvo teh ljudi.

Država

Tudi država določa, od kod izhajamo. To še posebej doživlja tisti, ki prihaja v stik z ljudmi iz drugih držav. Država nam daje identiteto, ki ji pravimo državljanstvo. Z državljanstvom so povezani nekateri simboli: zastava, himna, grb, osebni dokumenti, državni prazniki. Zvestoba domovini kot državi je tudi poznavanje, primerna uporaba in spoštovanje teh simbolov. Država kot skupnost ima tudi svojo obliko upravljanja, kar zaobjemamo v besedi politično življenje države. Ker je politika v svojem bistvu skrb za javno dobro, smo skavti odprti za politično delovanje v tem smislu. Po svojih zmožnostih se vanj vključujemo in se zavzemamo za javno dobro. Tudi to je lahko eno od področij skavtskega služenja. Čeprav skavti nismo politična organizacija, s svojimi aktivnostmi posegamo v družbeno življenje in smo kapljica v celostnem oblikovanju družbe.
Vsaka država in narod imata svojo zgodovino. Tako spada k zvestobi domovini tudi poznavanje zgodovine svojega naroda in svoje države ter pomembnih osebnosti svojega naroda.
Zvestoba domovini na poseben način zadeva tiste skavte, ki so matere in očetje. Posredovati življenje otrokom je najodličnejša obdaritev svojega naroda, saj otroci pomenijo narodovo prihodnost. Vzgoja otrok pomeni tudi svojemu narodu podariti zdrave osebnosti. Zvestobo do domovine bodo skavti – starši uresničili tudi s privzgajanjem ljubezni do domovine svojim otrokom. Ne sme nam biti vseeno, kakšna bo prihodnja generacija. Vsekakor je zvestoba domovini v vrednotenju te vloge, ki jo imajo starši pri graditvi prihodnosti naroda in države in zato bi se morali zavzemati za takšno državno ureditev, ki bi materam in očetom omogočala na najboljši možni način uresničiti to njihovo poslanstvo.