Res je. Alpe-Adria skavti oz. skupina osemnajstih odraslih skavtov iz štirih držav (Slovenije, Avstrije, Hrvaške in Italije) je bila od četrtka 11.06. do nedelje 14.06.2009 skupaj na romanju k Mariji v avstrijsko Marijino Celje (Mariazell). Po hribih in dolinah, v dežju in snegu, v soncu in vetru, z molitvijo in pesmijo smo v štirih dneh prehodili skoraj 100 kilometrov in prišli k Mariji. Bilo je tudi nekaj žuljev in prask, presenečenje na gorskem travniku, pa tudi malo utrujenosti in zaspanosti – vendar smo s skavtsko zagnanostjo in pogumom vse premagali . Zgodilo se je veliko lepega in še bolj smo se povezali v veliko
Alpe-Adria skavtsko in prijateljsko družino.

PRVI DAN :
OD MUERZZUSCHLAGA DO KOČE NA VRHU HRIBA PINKELKOGEL ( 1291 m)
»Oče naš, bodi z nami na naši poti«

V zgodnjem dopoldnevu smo se vsi zbrali na železniški postaji v Mürzzuschlagu v dolini Semmeringa. Prišli smo iz štirih strani, da bi skupaj preživeli štiri lepe dni in v nedeljo zaključili naše romanje pri Mariji v Mariazellu, v največjem avstrijskem romarskem svetišču.

Srečanje s skavtskimi prijatelji je bilo veselo in prisrčno. Skoraj vsi smo se že poznali med seboj – » nova » je bila samo Maria, ki smo jo Slovenci in Hrvati takoj vzeli za svojo, saj je že 35 let poročena z Draganom iz Beograda. Nismo bili torej samo mednarodna skavtska družina, ampak tudi Jugoslavija v malem, kar nam je dalo priložnost, da izrazimo tisto, kar nas kljub zameram in preteklost dela človeške in odprte. Vse štiri dni smo se trudili, da intenzivno živimo in izpolnjujemo tudi četrti skavtski zakon , ki pravi, da je skavt prijatelj vsakomur in vsem skavtom brat.

Naše romanje se je začelo: z vlakom smo se odpeljali do kraja Gloggnitz, si oprtali ruksake, odložili nekaj najtežje prtljage v avto za logistiko in se zbrali v začetnem krogu. Predstavitev, pozdrav in zadnje informacije o poti in našem romanju. Na rutko smo si pripeli ščipalke z imenom, Marijino podobo in štirimi zastavicami in zmolili Očenaš vsak v svojem jeziku. Babilonska zmešnjava glasov, vendar ista molitev k istemu Očetu v štirih jezikih in z isto željo v srcu: Oče, bodi z nami, vodi nas, gremo k Mariji !

Po čudoviti dolini znamenite južne železnice (Südbahn), ki so jo v letih 1845 do 1853 zgradili od Dunaja do Trsta – od prestolnice do glavnega pristanišča avstrijske monarhije, smo se odpravili na pot. Južna državna železnica, kot se je ta dvotirna proga imenovala, se je začela prav v naselju Mürzzuschlag ob južnem vznožju alpskega hrbta Semmeringa. Država je zgodaj spoznala pomen in ta železnica je močno zaznamovala tudi slovenski prostor .

Dne 05.08.1853 je prvič zapiskala lokomotiva in vzdolž celotne proge so vlak pozdravljale velike množice radovednežev.

Hodili smo v koloni po zanimivi pokrajini. Sonce se je sramežljivo skrivalo za oblaki in noge še niso bile utrujene. Srečevali smo vlake, šli nekajkrat pod mogočnimi viadukti, čez mostove, nad progo, pod progo – in kot otroci smo bili veseli, ko nam je vlakovodja pomahal in zapiskal v pozdrav.

V zgodnjem popoldnevu so se začeli zbirati težki deževni oblaki. Zagrmelo je in zabliskalo in osvežile so nas težke deževne kaplje. Nismo jih imenovali dež, ampak »vodo izpod neba«. Zatekli smo se pod star skedenj in tam imeli kosilo: iz nahrbtnika – po skavtsko.

V dežju smo nadaljevali pot navzgor, pa še navzgor, pa spet navzgor – do koče Pinkelkogelkreis na 1291 m, kjer smo prenočili. Še prej smo intenzivno sušili naša oblačila in obutev ob topli kmečki peči in ob kitari prepevali v pozni večer – v štirih jezikih. Tudi smejali smo se štirijezično. Da bi bili še bolj skavtski, smo Slovenci spali na tleh v skupnem prostoru, Günther pa si je postavil šotor zunaj in prespal v njem v vreči in pod štirimi odejami.

DRUGI DAN:
OD KOČE NA PINKELKOGLU DO NIZOZEMCEV
»Naj bo hvaležnost vodilo na naši poti.«

Jutro je bilo mrzlo in zajtrk se je prilegel, posebno vroč čaj iz gorskih rožic.
Pred kočo smo naredili krog in se slikali s prijaznim oskrbnikom. Zmolili smo za srečno pot in Thomas nam je v razmišljanje za drugi dan našega romanja ponudil misel p. Karla: » Die Dankbarkeit soll unser Wegweiser sein.« = »Hvaležnost naj bo vodilo na vaši poti.«

Za veliko stvari smo želeli biti hvaležni: najprej zato, da je ponehal dež in je bilo nebo čisto in umito, pa za to, da smo spali na suhem in posušili naša oblačila in čevlje, za dober zajtrk in jutranjo molitev, pa za priložnost, da smo lahko bili skupaj, skupaj na romanju, za to , da nas je zjutraj zbudilo ptičje petje in da smo lahko živeli po šestem skavtskem zakonu, ki nas uči, da skavt spoštuje naravo in vidi v njej Božje delo.

Dobili smo vrečko s kosilom in odkorakali v novi dan….Odpravili smo se najprej strmo navzgor do vrha Pinkelkogla na 1.534 m in uživali v prekrasnem razgledu. Potem smo se napotili navzdol proti čudoviti dolini in On je bil z nami. Z nami je bil na prvem postanku, ki smo ga imenovali »Trinkpause« = »odmor za požirek vode« in na postanku za skavtsko kosilo iz nahrbtnika
pri koči Scheibenhuette.
Logistika je funkcionirala brez napak in po petih urah hoje želela odpeljati najbolj utrujene.
Odpeljati ? Mar nismo skavti? Mar nismo na romanju? Logistika se je odpeljala sama in romarji smo nadaljevali pot.

Še štiri ure hoje po hribih, hribčkih in dolinah, s pesmijo in smehom na ustnicah in s hvaležnostjo v srcu – in bili smo na cilju: »Bei Hollaender« = »Pri Nizozemcih«.
Od kje Nizozemci sredi avstrijskega podeželja? Skavtski hec ali resnica? Resnica, živa resnica. Dva mlada Nizozemca, on zlatar in ona profesor, sta se naveličala življenja v mestu in šla po Evropi iskat nekaj čisto drugega…. Iskala sta osem mesecev in našla blizu kraja Neuberg auf dem Mürz staro zapuščeno kmetijo .
Bila je ljubezen na prvi pogled. Vrnila sta se na Nizozemsko, prodala vse, kar sta imela , prišla v Avstrijo in začela delati in zidati in podirati in obnavljati ….
Rodila sta se dva otroka, naučila sta se nemško, napolnila hleve z živino, pokosila travo in obdelala zaraščen vrt, na travniku postavila igrala in v prvem nadstropju uredila v zelo simpatičnem kmečkem stilu prvo sobico, pa drugo, pa tretjo, …. pa toliko, da je v njih lahko spalo osemnajst veselih skavtov.

Za nami je bilo 25 km gor in dol , pred nami pa mirna noč pri Nizozemcih.


TRETJI DAN:
IZ NEUBERGA NAVZGOR PROTI 2000 m
»Marija blizu smo, bodi z nami in varuj nas! «

Zbudilo nas je petelinje petje in Willi z zvoncem. Zaradi te druge budnice je bila huda gospodinja in Willi jo je na kolenih prosil, naj mu oprosti to lumparijo.
Naučili smo se, kako se lahko smejemo vsi v istem jeziku in smeha je bilo res obilo.

Pomagali smo nizozemski Karin pripraviti zajtrk in zmolili za srečno pot v krogu na dvorišču. Čakal nas je zelo dolg in naporen dan : 31 km hoje strmo navzgor proti belim vršacem in strmo navzdol do Mooshubna. Nekateri, ki so jim začela rahlo škripati stara oz. malo starejša skavtska kolena, so odšli na potep po Neubergu, si ogledali stolnico, bivši benediktinski samostan in muzej nagačenih živali.

Tisti, z manj škripajočimi koleni, smo zapeli Marijino pesem in se odpravili v hrib.
Nebo je bilo modro in sonce je začelo pripekati. Začeli smo živeti prvi skavtski zakon, ki pravi, da si skavt šteje v čast, da si pridobi zaupanje. Mi smo zaupali našemu glavnemu vodiču Martinu in njegovemu zvestemu spremljevalcu, psu Miku, on pa je zaupal nam, da bomo zmogli to naporno pot.
Zaupali smo tudi Güntherju in Thomasu, ki sta hodila na koncu kolone kot dva Angela varuha in pazila, da ne bi kdo ostal v krasnem avstrijskem Božjem stvarstvu.
Sredi poti smo se ustavili pri zanimivi »vremenski postaji« z zelo jasnimi navodili:
- če je kamen suh – sije sonce
- če je kamen moker – dežuje
- če je kamen bel – pada sneg
- če se kamna ne vidi – je megla

Ko smo brali navodila, je na kamen prilezla pikapolonica. Dodali smo torej še eno vrstico:
- ko je na kamnu pikapolonica – gredo mimo Alpe-Adria skavti !!!

Izkazali smo se tudi pri upoštevanju drugega skavtskega zakona, saj smo pomagali drug drugemu čez težke korenine in na strmih poteh, po skavtskem kosilu iz vrečke pa za posladek degustirali slovenske in hrvaške žvečilke, italijanske suhe marelice in avstrijske energijske bombone.

V zgodnjem popoldnevu smo se bližali koči na 1596 m. Čakalo nas je neprijetno presenečenje, pravzaprav neakj neverjetnega : avstrijskim kravam na gorskem pašniku ni bil všeč Mike in napadle so ga s sovražnim stampedom in glasnim mukanjem, prav tako Martina in Marjetko, ki sta bila zraven. Srečno so jim ušli vsi trije, hvala Bogu.
Spomnili smo se na molitev zjutraj pred odhodom: »Marija, bodi z nami in varuj nas!« Hvala ti, Marija, res si bila z nami.
Pastir, ki je zamudil nevarno predstavo, se je ves prestrašen opravičeval in spraševal, če je vse v redu. Osmi skavtski zakon, sicer pravi, da si skavt v težavah žvižga in poje. Njim trem res ni bilo do petja, tudi Miku ne, pa nam vsem ostalim prav tako ne.

Zvečer smo kar precej utrujeni spet prišli na nizozemsko-avstrijsko kmetijo. Zaspali smo kot ubiti.


ČETRTI DAN:
NAŠ ZADNJI DAN ROMANJA V MARIJINO CELJE
»Marija, mi prihajamo!«

Po zajtrku smo se poslovili od prijazne družine, od konjev in krav, od petelinov in kokošk, od črnih pujsov, travnika in vrta ter simpatičnih sob.
Naša jutranja molitev je bila posvečena Mariji – poklonili smo se ji vsak narod s svojo Marijino pesmijo, mi Slovenci z »Lepa si, lepa si, roža Marija…«.

Pred nami je bilo še zadnjih osem kilometrov, ki smo jih prehodili po stari romarski poti, ki vodi v Mariazell. Korak je bil lahek in srce polno pričakovanja.
Od daleč smo zagledali tri zvonike Marijine bazilike. Bili smo presenečeni, ko smo srečali pred cerkvijo skavte iz Neufurtha. Andrea, avstrijska skavtska tajnica, nas je pozdravila v imenu avstrijskih skavtov in tudi v Wernerjevem imenu.

Kot velika skavtska družina smo se vsi skupaj pridružili številnim romarjem pri slovesni romarski sveti maši ob 11:15 uri. Zelo lepa Marija, z Jezusom v naročju, v zanimivem plašču, nas je varno pripeljala k sebi v naročje. Hvala ti, Marija!

Po maši smo na prostoru pred cerkvijo naredili še zadnji krog. To ni bil navaden krog. Bil je zahvala vsakemu posebej za prijazno druženje, bil je velika zahvala Avstrijcem za odlično pripravljeno romanje, bil je zahvala Mariji za pot, ki smo jo prehodili.
Bil je tudi iskrena zahvala Gospodu za lepe štiri dni, zato smo mu iz srca zapeli: »Danes je dan, ki ga dal je Gospod.. » = »Questo e il Di, che il Signore ci da…« = Ovo je dan, što ga stvorio Bog…« in »Dies ist der Tag, den der Herr hat gemacht…«.

In slovo? Dobili smo »diplome« za opravljeno pot, šli smo skupaj na kepico sladoleda in si obljubili, da se kmalu spet vidimo.

Ester, AA čebelca