8. POHOD OB POLNI LUNI NA BLEGOŠ Z LOŠKIMI MEDVEDI



Ponovno smo bili od Loških medvedov lepo povabljeni na že 8. Pohod ob polni luni na Blegoš. Pohod se je lepo prijel, radi prihajamo. Smo v dobri skavtski družbi, ki se ne ustraši slab(š)ega vremena. Je pa v nočnih razmerah, pozimi res potrebna dobra oprema, pozitivna energija in varstvo, ki prihaja od zgoraj. Zbor, kot že mnogokrat, ob dogovorjeni uriJ v Poljanah. Bilo nas je ravno za dva avtomobila in že smo oddrveli (oddrsali) proti izhodišču pod goro. Štiripogonci so do izhodišča prišli brez težav, drugi smo malo porivali in parkirali nižje pri Andrejonu. Na cesti je drselo bolj, kot potem vso pot do vrha. A ker skavt v težavah bližnjemu pomaga, so tudi po našo skupino prišli, tako da smo se odpeljali do Črnega kala.

Pohod smo začeli s skupnim krogom. Nadeli smo si derezice in se začeli spopadati s strmino Blegoša in snegom. Vreme se nas je usmililo, bilo je lepše kot spodaj. Presenetljivo toplo in brez vetra. A nam je vzpon dal vetra. Začelo nas je kuhati in če nisi stopil točno na predhodnikovo stopinjo, si se pogreznil vsaj do kolena. Vseeno smo lepo napredovali. Malo žal nam je bilo, da se ni pokazala luna, ki bi nam osvetljevala pot, so pa žarele »čelke«. Pred zadnjim delom vzpona, ko smo prišli na plano, nas je ujel veter in začel je naletavati sneg. Na vsaj meter višjem vrhu, kot ima uradno višino se nismo prav dolgo zadrževali. Le fotkali smo se in se spustili do Doma pod Blegošem. Smo prišli ravno pravi čas, preden bi ga oskrbnik zaprl. Je bil kar vesel naše družbe, mi pa toplega čaja.

Spust je bil lažji in krajši. Poskušali smo hoditi v tišini in brez umetne svetlobe in uživati v naravi taki kot je. Belina snega je delala noč svetlejšo. Hvala medvedom in na snidenje prihodnje leto.

Marijan – Rohneči bober

Povezava do slik Rohnečega bobra



7. POHOD OB POLNI LUNI NA BLEGOŠ Z LOŠKIMI MEDVEDI


Blegoš je zanimiv hrib, večletni izziv za odrasle skavte, ki se ga kar ne naveličamo. Ko ga premaguješ ponoči ob polni luni, z Loškimi medvedi pa sploh. Ponovno smo se zbrali v Poljanah, se zložili po avtih in odpeljali na Črni kal. Že v dolini se nam je smejala luna, nebo je bilo jasno, polno zvezd saj ga je sproti čistil močan veter. Za uvod smo zmolili za srečno pot in se prešteli. 17 nas je bilo, dva iz centralne Slovenije, domačini in njihovi Kranjski prijatelji in 4 Bcanke. Potem pa v hrib. Spredaj lučka, zadaj lučka vmes pa zvezdice, ki so svetile z naših glav. Snega ni bilo prav veliko, je bil pa zelo pomrznjen, ponekod pravi živi led, tako da si je bilo potrebno pomagati z derezicami. Na vrhu veselje, poskušamo se slikati pa film premika veter. Smo pa zato videli zelo daleč, vse do Gorice, eni pa celo Trst in svetilnik. Ker na vrhu ni bilo predolgo za vztrajat, smo se šli kar hitro gret in okrepčat v Kočo. Ko smo se stisnili v en kot nas je pofotkala oskrbnica.
Zopet je bilo čudovito doživetje. Hvala medvedom za vztrajnost, naslednje leto pa pričakujemo vabilo na osmi pohod.

Marijan – Rohneči bober

Marijanove slike




Romanje miru osma - zadnja kraljeva etapa - od Ogleja do Barbane 6. 8.2016


...........
...........

"O čakaj, mi dopolni prošnjo eno!
préd ko se lóčva," Bogomila pravi,
"de mi v skrbeh ne bo srce utopljeno,
de lóžej se bridkosti v bran postavi,
préd, ko greš v Oglej čez goró zeleno,
se pričo mene odpovej zmotnjavi,
dokler te posveti krst, se zamúdi,
vodá je blizo, in duhovni tudi."

Molče v to prošnjo Črtomír dovoli,
z duhovnim bliža slapu se Savice,
molitve svete mašnik, on z njim moli,
v imeni kŕsti ga svete Trojice.
So na kolenah, kar jih je okoli,
se od veselja svet' obraz device,
ki je bila podpora vere krive,
je opravljála službo bógnje Žive.

Razlagajo, ko pride v Akvilejo,
mu svete pisma proste zmote vsake;
postane mašnik, v prsih umrjejo
nekdanji upi; med svoje rojake
Slovence gre, in dálej čez njih mejo,
do smrti tam preganja zmot oblake. -
Domú je Bogomila šla k očeti,
nič več se nista videla na sveti.

France Prešeren : Krst pri Savici

Našo zadnjo etapo romanja smo v soboto, 6.8., začeli tam, kjer smo končali predzadnjo: pred veličastno baziliko Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata v Ogleju. Zbralo se nas je kakih 30. Začeli smo z jutranjo molitvijo in odlomkom iz knjige MOJ POLOMLJENI KRISTUS, ki jo je napisal španski jezuit Ramon Cue. Močno nas je nagovoril njegov drzen in realistični pogovor s Kristusom. Polomljeni kip je našel v starinarnici in ga hotel restavrirati. Kristus pa je želel ostati polomljeni torzo, da bi nas tako vsak dan znova spominjal na nesrečne brate in sestre.
Slišali smo tudi nekaj besed o baziliki in zgodovini Ogleja, si ogledali njeno notranjost in krasno ohranjene mozaike, potem pa po kolesarski poti nadaljevali romanje do Gradeža. Eno uro smo, kot vedno, hodili v tišini ob premišljevanju Kristusovih besed iz zgoraj omenjene knjige, potem pa zmolili še Rožni venec. Med potjo smo zapeli Angelovo češčenje in se ustavili za počitek in malico. V Gradežu smo se vkrcali na ladjico in se odpeljali proti Barbani.
Barbana je otok v plitvem zalivu in na njem že več kot 1400 let stoji Marijina božjepotna cerkev. Otok je dobil ime po samotarju Barbanu, ki je ob nevihti našel naplavljen Marijin kip. Ko je leta 582 viharno morje grozilo otoku, je po valovih priplaval kip, pomiril valove in rešil otok. Zelo lep leseni kip Marije v naravni velikosti in z Jezusom v naročju predstavlja Kraljico Cerkve.
Pred sv. mašo, ki je bila ob 15:30h, smo imeli še čas, da v prijazni senci pod borovci v parku zmolimo Rožni venec Božjega usmiljenja. Imeli smo čast, da smo pri maši v italijanskem jeziku, ki jo je daroval tudi naš soromar, skavt in duhovnik iz Ajdovščine, peli slovenske pesmi. Po maši smo se v krogu zbrali okrog kipa sv. Frančiška v parku in zapeli našo asiško pesem:” PO ASIŠKEM KAMNU STOPAM....”.
Ladjica nas je odpeljala nazaj na kopno. Italijani na krovu so med potjo prepevali pesem “MADONNINA DEL MARE....”, zelo lepo pesem, ki je posvečena prav tej Mariji na otoku.
Pred slovesom smo na obali zmolili za srečno pot domov in se zahvalili za lep dan in za vse prehojene kilometre. Romanje PO POTI MIRU smo posvetili molitvi za mir. Za mir v naših srcih, v naših družinah, v domovini in na vsem svetu.


hvala vsem za lep dan!hvala Zoranu za krasne slikce in spremne besede!hvala Bogu za vsak kilometer, ki smo ga prehodili skupaj!hvala Erni za besede iz meni zelo ljube knjižice!hvala Zoranu za informacije o Ogleju in baziliki"hvala Žarkotu za vodstvo!hvala Miranu za počasen korak!

pozdrav + asiški objem.


Ester

Zoranove slike : Od Ogleja do Barbane
Marijanove slike : Pot miru 8. zadnja etapa





Romanje miru sedma etapa - od Bovca preko Planine Golobar do Kobarida 9. 7.2016


Pri cerkvici Device Marije v Polju – Bovec, je bil začetek naše 7. etape romanja na Poti miru. Zelo zgodaj, zato smo si celinci omislili spanje pri Nadji in Ivici v Čezsoči. Sonček nas je božal, mi pa smo začeli z jutranjo molitvijo in priporočilom za srečno pot. Čas je bil za premik. Odšli smo po polju še po mokri travi proti sotočju Soče in Koritnice. Vsako reko posebej smo prečili preko značilnih visečih mostov. V Jablancah smo zavili v gozd in se počasi vzpenjali proti Planini Golobar. Pred začetkom najhujše strmine smo začeli uro tišine. Bovčani so mi podelili častno nalogo, skrb za duhovno vsebino na poti, tako da smo razmišljali o besedah matere Terezije o sebi in tem kaj smo naredili za človeka in Boga. Čez cel dan so nas spremljale v srcu porojene misli sv. Frančiška in sv. Klare. Najstrmejši del nam je pobral kar nekaj sape, zato smo si na planini vzeli čas za počitek. V preteklosti je bila na to, sedaj zapuščeno planino, speljana tovorna žičnica za potrebo oskrbe avstro-ogrske vojske na tem delu fronte v I. svetovni vojni. Iz tistih časov je ohranjen velik betonski križ. Spomin na žrtve II. svetovne vojne iz bitke na Golobarju pa obeležuje poškodovan spomenik. Malo smo se morali še povzpeti da se nam je nekje daleč, nejasno prikazal naš naslednji cilj, Planina Predolina. Na srečo smo se lahko oskrbeli s čisto, hladno gorsko vodo potoka Slatenik. Pazljivo smo prešli pobočje, kjer je plaz odnesel del poti. Iz Predoline do Planine Zaprikraj smo hodili po cesti. Za kratek čas smo se ustavili še pri muzeju na prostem. Erna je imela na planini srečanje z govedom, ker pa je goreče molila se bik ni zmenil zanjo, tako da je potem lahko v miru nabirala zdravilne rožice. S planine do Drežnice se nam je začela pot vleči. Noge so bile že malo utrujene, vroče je bilo, ni bilo prav veliko bližnjic, tako da nam je ostala hoja po cesti. Na srečo so bila na njej napajališča za žejne popotnike. Na tem delu poti je bil čas za molitev rožnega venca. Tako smo počasi prispeli do cerkve Srca Jezusovega v Drežnici. Zaslužili smo si daljši počitek. Tu nas je pričakala Marija s pijačo. Smo je bili veseli. Ko smo se dodobra ohladili in okrepčali smo zavili še v cerkev. Nato smo nadaljevali proti slapu Kozjak. Pot ob Soči, ki se vije do slapu je tu polna turistov. Na našem delu poti pa smo bili praktično sami. Ko stopiš v sotesko te oblije prav prijeten hlad. Slap je ujet v kamniti amfiteater v katerega pada 15 metrov visok bel steber vode. Voda je bila primerna tudi za hlajenje naših nog. Nato smo odšli preko najdaljše viseče brvi preko Soče, se dvignili na cesto in po zadnji strmini k Svetemu Antonu z Italijansko kostnico, kjer smo 30. januarja začeli romanje.

Prehodili smo gorsko etapo. Bila je razgibana, kar zahtevna, zelena, polna rož in ostalin nesmiselne vojne. Narava hitro prekriva objekte, zakriva rane vojn in če se ne goji spomin bo pozabljeno vse trpljenje, vse nedolžne žrtve. Matere vojakov pa so doma v strahu trepetale za svoje sinove, ki so na eni ali drugi strani v strelskih jarkih stali za puškami.

Etapo smo končali po skavtsko, na terasi pri Nadji in Ivici.

Marijan – Rohneči bober


Marijanove slike : Pot miru 7. etapa

Zoranove slike : Zoranovi foto utrinki z etape

Etapni srčki : Srčki za Natašo





Romanje miru šesta etapa - od Kranjske Gore do Višarske Kraljice 30. 6.2016


Daleč in dolgo že romamo na Poti miru. Začetek 6. etape ja bil na Svetih Višarjah, a do tja je bilo potrebno še priti. Nekako najlažje se mi je zdelo, da se priključim Buškim gamsom, ki so romali po gorenjskem kraku Jakobove poti od Ljubljane do Višarske kraljice. V sredo zjutraj jih počakam v Kranjski Gori, nato po kolesarski poti odidemo na pot. Spremljajo nas kolesarji, ogledujemo si rože, gremo mimo Zelencev, na levi občudujemo mogočne Ponce, poberemo v Ratečah Gregorja in nadaljujemo v tihem premišljevanju. Vročina pritiska, kmalu prestopimo Italijansko mejo, čez kakšno debelo uro smo že pred cerkvijo Sv. Petra in Pavla v Trbižu in v bifeju na osvežilni pijači. Od tu do Žabnice, začetka romarske poti na Višarje nas je ločilo le še dobre pol ure. Izkoristimo še zadnji počitek pred vzponom, počakamo še del »gamsov« z dobrotami iz prtljažnika in zagrizemo v hrib. Domenjeno je bilo, da bi molili rožni venec. Na začetku smo ga, kasneje ga zaradi težav z dihanjem nismo zmogli več. Pot se je res strmo dvigala, ne imenuje se zaman Kalvarija Camporosso in vse do vrha ni popustila. Bogatijo jo postaje križevega pota. Vrh nas je pričakal v čudovitem popoldanskem soncu. Sam odidem še do križa nad cerkvijo, kjer se prepustim njegovemu božanju in čudovitim razgledom. Po krajši osvežitvi se zberemo pri Višarski Gospe, Kraljici Evrope, pri sveti maši, ki jo daruje gospod Peter, da smo se zahvalili za vso »njeno« ljubezen, za vse nove duhovnike, ki so bili posvečeni na ta dan in vse, ki opravljajo Božjo službo. Po maši smo bili nagrajeni še z zelo dobro telesno hrano, vino pa nam je dalo poguma, da smo še malo zapeli. Tako so Buški gamsi pri Višarski Mariji končali Jakobovo pot, naslednji dan nas je čakala 6. etapa Poti Miru.

Dan smo začeli s sveto mašo. Po zajtrku smo se poslovili od gostiteljev in se odpravili navzdol. Pri XIV. postaji križevega pota smo se ustavili, Erna pa nas je uvedla v uro tihega premišljevanja o Evropi. Na Višarski planini smo zavili na lovsko pot proti »Rajblu«, ki jo Bovčani uporabljajo za vsakoletna romanja. Kar težko sledljiva pot, na nekaterih mesti zelo strma, vendar po zelenih robovih in gozdu. Prijetno hladna, prečka več hudourniških potokov, kar zahteva kar nekaj previdnosti. Ustavimo se na točki s križi. Malo pod njimi, ko zaključimo s tišino nam Žarko pove in spomni Buške gamse, da je tu kraj, kjer se je začela pisati zgodovina njihove bratovščine. Nadja je pred leti na tem kraju predlagala, da se ustanovi skupina odraslih skavtov, da se združijo ljudje z podobnimi interesi, ljubitelji narave, gora, pohodništva, ljubezni do Boga…. . Svojo zamisel je prej povedala svojim otrokom, a so dejali, »da se sam Bog usmil« njihovi ideji, ker so odrasli skavti tako brez veze in da ni nič od njih. No zgodovina seveda priča o ravno nasprotnem. Začutila se je res močna vez in povezanost in čustven naboj ob obujanju tega časa. Razneženi smo morali dalje in prišli do Mrzle Vode v dolini. Po krajšem počitku, poslovili smo se od dveh popotnikov smo nadaljevali po nasipu jalovine z opuščenega Rabeljskega rudnika svinca. Ker se je pot tu zelo počasi dvigala, smo molili križev pot. V Rablju smo se ustavili pred vhodom v rudniški predor Štoln, povezava z Logom pod Mangartom, po katerem so se dedje s soškega konca vozili na težko delo. Od tu se je bilo potrebno dvigniti na mejni prehod Predel, da smo zopet lahko stopili v Slovenijo. Po hladnem napitku na »kontrolni točki«, smo se po bližnjici spustili do novega mostu čez Mangartski potok in se ustavili pri kapelici Višarske Marije. Naslednji postanek smo imeli v vasi Strmca, pri znamenju, na pogorišču leta 1943 požgane cerkvice Sv Mihaela. Imeli smo čast, da smo poslušali pričevanje o požigu vasi in razlagi mlade umetnice Maje, ki je naredila mozaik na kapelici. Potem pa do Loga pod Mangartom, po hudi strmini in obveznim hlajenjem pri Žarku doma. Čakali so nas nadvse okusni sadni ražnjiči. Mi nepoznavalci teh krajev smo mislili, da nas čaka le še krajši del poti do cilja, a smo se zmotili. Smo se morali kar hitro poslovit od gostiteljev in nadaljevati pot. Zavili smo za hišami proti vojaškem pokopališču, kjer družno iščejo mir, nekateri celo v istih grobovih, vojaki različnih veroizpovedi. Poklonili smo se jim z molitvijo in nadaljevali proti točki, kjer se uradno začne Pot Miru. To je pred vhodom v rov Štoln. Od vhoda na drugi strani smo porabili s postanki debelih 5 ur, od tu dalje do trdnjave Kluže pa še 2 uri. Do cilja smo obiskali še cerkev svetega Lenarta. Ker nas je preganjal dež in lakota smo etapo zaključili kar v piceriji pred Bovcem, kjer so se nam pridružile oglednice in par Gamsov.

Marijan – Rohneči bober

Marijanove slike : Pot miru - 6. etapa
Kako smo prišli na Svete Višarje v sliki : Jakobova pot do Višarij
Kaj je zabeležila Zoranova fotka : poglej tu



VSAKO NOVO JUTRO HODIM PO POTEH IN IŠČEM BARVE”....
(PETA ETAPA ROMANJA PO POTI MIRU: DEVETAKI - OGLEJ)

Ja, tako je napisal Cesare Pavese (1908 – 1950), italijanski pisatelj, pesnik in prevajalec v uvodu svoje knjige “La casa in collina” ali “Hiša na hribčku” .
V originalu se njegova misel glasi : “Ogni nuovo mattino uscirò per le strade cercando i colori”. In ko sem jo prebrala, sem pomislila na naše sobotno romanje PO POTI MIRU od DEVETAKOV do OGLEJA, kjer smo našli in doživeli prav vse barve: nebo, modro od obzorja do obzorja, rumeno sonce, rumena žitna polja, polna rdečega maka, cvetoč ruj v odtenkih od svetlo rjave do temno rdeče, paleto vseh barv zelene med drevesi, cvetove vseh barv na tratah na kraških gmajnah, temno-zelen-planinskih-trav in vedro-višnjevost-višav reke Soče, sivino megalomanskih spomenikov junakom Soške fronte, zardelost na naših obrazih zaradi sonca in hitrih korakov in ..... in ..... vse barve mavrice v naših srcih...
Začelo se je v zgodnjem jutru, ko sva se z Mirotom odpeljala proti Devetakom. Sonce je še spalo, dan se je že prebudil in ptice so se že oglašale v nov dan. Bilo je jasno in sveže in dalo se je slutiti, da napovedana vremenska napoved z nevihtami in lokalnimi plohami morda ne bo držala. Našla sva Devetake in gostilno in parkirišče ob njej in čakala, da pridejo še ostali. Pa niso prišli in niso prišli... Mobi ni imel signala in malo sva tavala tam okrog in čakala in pri naključnem sprehajalcu – govoril je lepo slovensko – vprašala, če sva prišla prav. Potrdil nama je, ampak nekaj vendarle ni bilo v redu.... Hvala Bogu, da je poklical Žarko. Oni so čakali pri gostilni spodaj v vasi, midva pri gostilni zgoraj v vasi... Ja. Se zgodi. Živemu človeku se vse zgodi.
Predno sva našla pravo pot navzdol, sva si ogledala vse vaške poti in nekaj dvorišč, pa Breziče in Beciče in Bociče in kje gre pot na Brestovec in v Doberdob in še kam... in jih končno našla !!! Najina zadrega je bila velika, njihovo zamero se je dalo samo slutiti... Skavtska molitev. Na pot smo se odpravili eno uro kasneje. Bog pomagaj!!!
Čudovito jutro. Čudovit dan. Naša pot rahlo navzgor med kraškimi gmajnami in prvi postanek na BRESTOVCU. Muzej na prostem. Na eni strani avstrijski vojak in napis VOLIAMO LA PACE, na drugi strani italijanski vojak in napis PACE, vmes pa jarki, kaverne, opazovalnice in topniške postaje. V njih kovinske inštalacije s kritičnimi razmišljanji o vojni, miru in življenju vojakov na fronti, pa tudi s podatki in imeni, med katerimi smo prebrali tudi ime Gabriela d'Annunzia (1863 -1936), italijanskega pesnika, dramaturga in politika, menda rojenega na Reki , začetnika iredentizma in žal tudi idejnega začetnika fašizma. Našli smo napisanega tudi J.R. Kiplinga, ki je kot angleški vojni poročevalec za BBC bival na Brestovcu.
In šli smo naprej. In v uri tišine razmišljali o bogastvu miru in prekletstvu vojne. Vseh vojn. Tudi sodobnih. Ustavili smo se pri spomeniku znameniti brigadi Sassari (Brigata Sassari) s pomenljivim napisom LA MORTE E IN VERO BELLA PER LA PATRIA (= smrt za domovino je v resnici lepa).
Na doberdobski planoti smo se spomnili, da je bilo tu najobsežnejše bojevanje v zgodovini človeštva. Na tej fronti so se bojevali tudi številni slovenski fantje, zato je »DOBERDOB SLOVENSKIH FANTOV GROB.« Pisatelj Prežihov Voranc je v svojem vojnem romanu »DOBERDOB« napisal:« Doberdob je zapisan s krvjo naših fantov.«
Bližali smo se REDIPUGLI oz. SREDIPOLJU, ko se je pred nami ustavil avto, iz njega pa ves nasmejan prišel Paolo, naš skavtski prijatelj iz Cormonsa oz. Krmina. Presenečenje je bilo popolno. Ni mogel z nami, čeprav bi šel rad, saj je bil namenjen v porodnišnico v Palmanovi po hčerko, ki je pred dvema dnevoma rodila fantka Nicolo. Pozdravili smo se in odhitel je z veliko modro mašno na avtomobilu.
REDIPUGLIA je največji italijanski vojaški spomenik, s kapelo, kostnico in muzejem, veličastni in megalomanski spomenik 100.000 padlim vojakom. Papež Frančišek ga je obiskal v septembru leta 2014. In imeli smo veliko srečo, saj je bila v kapeli sv.maša. Kakšen blagoslov! Pridružili smo se vernikom ravno v trenutku, ko se je pridigar v italijanščini spraševal: »In kaj je ljubezen? Veličastna je in nesmrtna. Ljubezen lahko premaga tudi smrt samo... ». Po maši smo izvedeli, da je ta mladi duhovnik pravnuk znanega in pomembnega komandanta 3.armade, Emmanuela Filiberta di Savoia, duca d'Aosta, za katerega je daroval to sv. mašo, skupaj s potomci, prijatelji in sorodniki.


Zunaj nas je že čakalo kosilo, ki sta ga pripeljali oglednici Štefka in Marija. In to ne kosilo kar tako, ampak odlična jota s klobaso, za posladek pa … komaj bi človek verjel, palačinke. Ja, prave palačinke !!! Vse je pripravil postojnski Peter. Iskrena hvala, Peter !!! Bilo je zelo dobro.
Po stopnišču smo se spustilli na ploščad ob vznožju tega veličastnega spomenika. Pogled nazaj je bil pretresljiv: 22 »nadstropij« z napisi padlih vojakov, na vrhu trije visoki kamniti križi kot na Golgoti. Videli so se samo napisi med stopnišči PRESENTE, PRESENTE, PRESENTE... = PRISOTEN, PRISOTEN, PRISOTEN...
Za duhovno misel je Zoran izbral odlomek iz knjige Tomaža Kempčana : »HOJA ZA KRISTUSOM«, Erna pa molitev, ki so jo molili verniki ob obisku papeža Frančiška. Simbolika je bila zelo močna in naša tišina zelo zgovorna...
Pozno popoldne smo prišli v OGLEJ, v AQUILEO, kjer se že stoletja srečujeta vera in umetnost. Šli smo mimo ostankov rečnega pristanišča, ki ga je dal sezidati cesar Klavdij v letih 41 – 45 n. št. in mimo ostankov rimskega foruma in naselbine, ki so jo leta 181 pr.n.št., ustanovili Rimljani.
Tudi v baziliki je bila sv. maša (še en blagoslov!), zato so nas spustili samo skozi vrata na stekleni hodnik nad mozaiki pri vhodu. Katedralo oglejskih patriarhov, posvečeno Devici Mariji in sv. Mohorju in Fortunatu, ter znamenite mozaike si bomo ogledali na začetku naše naslednje etape. In zvedeli morda tudi malo več o zgodovini Ogleja, o prvi organizirani krščanski skupnosti iz 3.stol. in patriarhatu, kateremu smo pripadali tudi mi Slovenci.
Dan smo zaključili v prvem mraku. Na ploščadi pod zvonikom. Malo utrujeni, ampak srečni. Z javno zahvalo tistim, ki so pripravili to romanje in poskrbeli za naše telesne potrebe in s skrito zahvalo Njemu, ki nam je podaril ta dan, poln blagoslovov, poln barv, globokih doživetij, lepih spominov, pa tudi žalostnih dogodkov, ki so pisali našo zgodovino...


Ester, 7.6.2016


Romanje miru peta etapa - od Devetakov do Ogleja 4. 6.2016

Etapo začenjamo v Devetakih ob točno določenem času, seveda z jutranjim kapučinom. Saj smo že v Italiji, a na »našem« slovenskem ozemlju. 14 se nas poda na pot, dve sta poskrbeli za logistiko in naše želodčke. Po razdrtju kroga odidemo na največji vzpon 5. etape, na koto 208 Brestovec. Pot do vrha je lepa in mirna po zeleni kraški pokrajini polni rož in cvetočega ruja. Na čase I. svetovne vojne spominja muzej na prostem z ogromno kaverno, ki so jo zgradile italijanske enote, v kateri so bili nameščeni topovi večjega kalibra, vsi usmerjeni proti komenskemu Krasu. Ker sta bili tu prisotni obe vojskujoči se strani, imata poimenovana po besedah vklesanih v kamen, vsaka svoj vhod v kaverno. Ob vhodu italijanskega vojaka je napis Mir, avstro-ogrskega Hočemo mir.

Po ogledu muzeja odidemo na vrh topniškega položaja, na vojaško opazovalnico. Položaj za opazovanje prehoda od Gorice do Tržaškega zaliva. Lepo je bil viden stolp na Cerju. Nato v tišini sledimo zgodovinski poti, prepuščeni razmišljanju o preteklih časih, nesmiselnosti vojn, o ljudeh, o lepoti pokrajine, o ……… Zavijemo mimo obnovljenega kala do naselja Cotiči, kjer stopimo na asfalt in do Martinščine, kjer si vzamemo čas za prvi počitek. Kmalu za vasjo pot zavije nazaj v osrčje Doberdobskega krasa, zopet polnega cvetočega ruja mimo spomenika »rdečim hudičem«, kot so jih poimenovali avstro-ogrski vojaki, sardinskim vojakom brigade Sassari in spomenika Filippu Corridoniu. Pot poteka znotraj območja natura 2000 vse do kostnice v Redipulju. Pozdravit nas pride Paolo, ki nekako izve, da smo na poti. Na vrhu kostnice nas pričakata oglednici. Ura je točno poldne, tako da smo ju zelo veseli. Premagamo veselje in se udeležimo maše v kapeli. Nato sledi pravo skavtsko kosilo. Predhodno je Peter poskrbel za pravo primorsko joto, kranjsko klobaso in za desert palačinke. Je zelo teknilo. Hvala mu za pripravljeno kosilo, oglednicama za postrežbo.

Polni energije smo pot nadaljevali. Ob vznožju kostnice smo prisluhnili Zoranovi duhovni misli, se še zadnjič ozrli po najveličastnejšem italijanskemu spomeniku prve svetovne vojne, kjer leže kosti preko sto tisoč padlih vojakov. Od tu dalje se je začel ravninski del poti, predvsem po asfaltnih cestah. Kljub hoji po cestah in vročini, ki vedno bolj prodira v nas dobro napredujemo. Pozdravljajo nas rože, zoreča pšenica s čudovitim makom, vinogradi, ob molitvi, sproščenem pogovoru, žuljem na nogah in pekočih podplatih. V daljavi vse bolj čutimo konec, prečimo Sočo, ki je drugačna, ni tako lepa kot doma. Zvonik Oglejske cerkve je vedno večji. Obhodimo še del pristanišča kjer na nasipu poteka arheološka pot. Pred nami je bazilika, nekoč sedež oglejske patriarhije, pomembna v zgodovini krščanstva na Slovenskem. Ogled smo si prihranili za naslednjič, po desetih urah smo si odpočili le noge.

Sledil je še logistični del, malo vožnje do vozil in nazaj v Oglej. Po zaključnem krogu, zahval oglednicama in kuharju, napovedi za naprej, se odpravimo domov. Mi ki smo se vračali v center naše domovine gremo še v raziskovanje Goriške. Zopet smo na koncu zadovoljni vsi. Smo zmogli, a nismo še na cilju.

Marijan – Rohneči bober

Fotografije na povezavi : Pot miru 5. etapa






Romanje miru četrta etapa - od Nove Gorice do Devetakov 23. 4.2016
Veliko smo že prehodili. Smo že na poti 4. etape. Večina se dobi v Novi Gorici pred konkatedralo, trije na Mirenskem Gradu. Ker Marija ni mogla priti, je postala logistika malo bolj komplicirana. Pa se je na koncu vseeno izšlo. Peter naju z Žarkom odpelje do frančiškanskega samostana na Kostanjevici. Ostali romarji so že v molitvi v cerkvi Marijinega oznanjenja. Ko sem vstopil v cerkev je bil tak prijeten občutek in ker je bilo tik pred začetkom sv maše sem mislil, da jo bomo deležni, a se je tako mudilo. Ja ta dan zvečer so imeli Buški gamsi obljube in se ni smelo zamuditi. Smo se hitro spustili v mesto, še prej je Romeo (Siniša) dvoril Juliji (Erni). Zavijemo na kolesarsko pot, ki vodi po »nikogaršnji« zemlji vse do Šempetrske bolnišnice. Ugledam smerokaz »kiosk Marija« in se spomnim na »velikonočni žegen« iz Svete Gore. Skupina mi uide, ker je toliko zanimivega na poti. Rože cvetijo, na hitro stopim v cerkev sv Petra, palme, mak, drevesa, trta, obnovljeni vodnjaki, cvetoče grmovnice, stare hiše, pred nami cerkev Srca Jezusovega v Vrtojbi. Skupina se odloči da me počaka, potem grem hitreje. Zavijemo proti obnovljenemu stražarskemu stolpu, vmes pa čudovito polje pšenice. Siniša nam pripoveduje o stvareh iz polpretekle zgodovine, hude za tisti čas, ko je bila državna meja strogo nadzorovana in smo bili pri nas globoko v socializmu, na drugi strani pa z dobrinami kapitalizma. Na Goriškem je državna meja čez noč presekala življenje ljudi, ločila družine in razdvojila prijatelje. Prizanesla ni niti pokopališču in ljudem, ki počivajo na njem.

Od stolpa se je že dobro videl Mirenski Grad. Naproti nam je prišel Natašin prijatelj iz Mirna, ki nas je doma pogostil s kavo. Z zanimanjem smo si ogledali njegov mali tehniški muzej, se pocrkljali z muckami in hitro naprej. Zopet je polno rož. Skrajšamo si pot in ji po bližnjici uberemo do svetišča. Svete stopnice nas pripeljejo pred vhod, kjer nas sprejme prostovoljka Društva Vincencijeve zveze. Veliko nam pove o samem svetišču in aktivnostih, z velikim poudarkom na delu z brezdomci in mladimi. Ker ni bilo Marije, je bila malica iz nahrbtnika, Žarko in jaz sva prepeljala avtomobila. Sem mislil, da bomo današnji pohod končali na Cerju a mi je bilo čudno, ko je Žarko zavil v »napačno« smer. Je znan, so povedali, da včasih zgubi pravo smer vožnje. Pa kar ni hotel obrniti, zavil je proti Italiji. Verjetno je zato tudi začelo deževati, pa se ni dal. Ustavil je šele na koncu etape, na Devetakih.

Potem pa hitro nazaj. Nekateri si oblečejo pelerine, eni smo opremljeni z dežniki. Po cesti gre, ko prideš v gozd in greš v hrib je pa malo težje. Na vrsti je bila ura tišine, v katero nas je uvedla Metka. Še dobro, da je bila tišina zaukazana, ker bi sicer godrnjali nad potjo, ki se je skozi nekje izgubljala in še pralo nas je kar dobro. Nekako smo se prebili na Cerje, do Stolpa braniteljem slovenske zemlje. Zoran nas preseneti s čompami . Žal ni bilo časa, da si ogledamo muzej v njem. Pot nas je vodila po kraški pokrajini, malo nad vasjo mimo obnovljenih oljčnih nasadov. V molitvi kmalu pridemo v Opatje selo. Priznam, med molitvijo nisem bil zbran, sem šibal gor in dol, ker je bilo toliko zanimivih stvari. A ker je deževalo se večina posnetkov ni posrečila. Čakal nas je še zadnji del poti. Gremo čez »blok«, no včasih je bil, na kar spominja razpadajoča stražarnica in smo v Italiji. Zavijemo levo, bi morali desno, a kljub vsemu hitro prispemo do parkiranega avtomobila v Devetakih.
Šoferji se od skupine poslovimo. Zopet mokri, malo utrujeni, umazani, a zadovoljni. Zopet popolno veselje.

Marijan – Rohneči bober

Fotografije na povezavi : Pot miru 4. etapa





Romanje miru tretjič - od Deskel do Nove Gorice 9. 4.2016

Sobotno jutro ni obetalo lepega dneva. V meglenih Desklah smo se po požirku črnega zlata, beri kava, zbrali 2 oglednici in 12 pohodnikov. Po uvodni duhovni misli buške gamsovke Erne smo se podali navkreber k Svetogorski Materi Božji. Za seboj smo zapuščali civilizacijo, majhno industrijsko mestece in se podali v mir, v tišino. Dež je pršel po nas in mi smo se zatopili v svoje misli. Ob pogledih ozelenele narave se nam je porodila misel hvaležnosti za naše stvarstvo, ob pogledu v oblake misel varnosti, da nisi sam, ob mokrih oblačilih misel upanja na lepše in bolj suho vreme, ob pogledu smaragdne Soče, ki je nekoč tekla krvava, pa zadoščenje, da je vendarle MIR premagal vojno vihro, ki je tod tekla in obžalovanje, da še vedno umirajo ljudje v nesmiselnih vojnah. Za vse te štejemo naše korake zdaj navzgor, zdaj navzdol, zdaj mimo spomenikov, pa mimo vojnih obeležjih, skozi gozdove, čez blatne luže, skozi rove in molimo. Molimo, da bi za vse čase in povsod zavladal MIR.

Ustavili smo se pri spomeniku v Vodicah in z zanimanjem se ozirali v orla, ki je vladal obelisku. Ta korajžni pa so se spustili v vojaške rove v njegovi neposredni bližini, ostali smo se raje okrepčali in preoblekli kakšno mokro oblačilo s suhim. Svetogorska bazilika se nam je ves čas razkrivala iz meglic in nas vabila v svoje naročje. Še posebej se nam je lepo razkrila, ko smo prispeli do zanimivega obeležja, nekakšna kupola obložena z zlatimi mozaiki. V njej smo postali in zmolili Oče naš za vse rajne žrtve vojne. Čakal nas je še zadnji vzpon po grebenih kamnitih zidov do vrha. Bazilika Matere Božje nas je pričakala v meglici in skupno smo vstopili skozi vrata božjega usmiljenja. Pripravili smo se na sveto mašo, ki jo je daroval župnik iz Cerknice, ki je priromal skupaj s svojimi farani oz. zakonsko skupino. Vesel je bil naše ponudbe za sodelovanje pri maši. Erna je pripravila nabor pesmi s katerimi je naša maša bila bogatejša in milostna. Tudi Cerkničani so naše sodelovanje doživeli sprva presenečeni, a kmalu so sodelovali in smo bili ena družina. Ob takšnih združenjih me vedno prešine Jezusova izjava: »Kjer sta namreč dva ali so trije v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20) Tudi tokrat je bila njegova prisotnost močna. Pred odhodom iz bazilike smo prejeli še svetogorsko pokoro, ki nam jo je podelil pater Pepi. Priznam je kar močno zapekla navzdol mimo duše ;)

Zahvaljujoč Mariji in Štefki, oglednicama, smo se pod šotorom »arafatom« okrepčali s kosilom. Pravo velikonočno kosilo nas je čakalo- hren, šunka, pirhi, kruh... Tako okrepčani smo se spustili skozi rov , pomanjkljivo opremljeni, saj nihče ni imel čelade, pa tudi svetilk je bilo le nekaj. Spust skozi rov je bila prava preizkušnja »team-buildinga«, saj se nekatere med nami ne bi nikoli spustile po njem. Zahvaljujoč medsebojne spodbude in pomoči smo vsi srečno prispeli na cilj, le precej blatni smo bili, a vendarle zadovoljni in hvaležni, da nam je uspelo.
Pri zadnjih ovinkih s Svete Gore na Prevalo smo pot nadaljevali v molitvi Rožnega venca. Ob vzponu na Škabrijel smo se ozirali naokrog, zdaj po gozdu pa čez griče in si zamišljali vse tiste hude boje, ki so tukaj potekali. Meni pa so se ves čas odkrivali srčki v obliki lužice, mahu, kamnov in tudi Marijan je uzrl korenino v obliki srčka. In jaz vem, da, ko vidim srček, me naš dobri Oče ljubi in čuva. In toliko lepše je, ko je še kdo z menoj.


Na Škabrijelu smo se povzpeli na razgledni stolp, tudi tisti, ki imamo težave z višino in se ozrli proti morju, proti Sabotinu in prosti Svetogorski materi, ki se je skrivala v meglicah. Pa je le prišel čas še za kakšno pesmico, ki smo si jo zapeli ob spustu najprej na Kekec in proti Novi Gorici. Spremljale so nas cvetoče jablane in češnje in kmalu čez polje smo prispeli do župnijske cerkve Kristusa Odrešenika. Pred cerkvijo smo se poslovili z našim novim pozdravom: MIR.

Odpotovali smo nazaj na svoje domove in se že veselimo naslednje etape, ki bo v soboto, 23. 4. 2016.
Pozdravljam vas z mislijo iz knjižice o poti miru: TA ZEMLJA NOČE VEČ VOJN.


Nataša
Ps. Nekateri me sprašujete za povezavo do mojega filmčka z asiškimi srčki. TUKAJ ga najdete.
https://www.youtube.com/watch?v=mjU6l9U0brc




Naša tretja etapa Poti miru se je začela z dežjem v Desklah. Pa nas ni motilo. Navlekli smo nase pelerine, anorake, eni smo razprli dežnike. Pot nas je vabila. Izzivi so bili pred nami. Tudi pred sto leti se niso ozirali na vreme, so morali biti tam. Nam nebi bilo treba. Pa smo vseeno šli. Gozd nas je vabil. Pomlad se prebuja. Ptice pojejo. Erna nas je uvedla v premišljevanje o vojni in miru, nato smo začeli hoditi v tišini. Vsak s svojimi mislimi. Najbolj sem razmišljal o petju ptic. Ali so pele tudi takrat, ko so letele granate. Ali so jih vojaki sploh slišali, ali je bilo to njihovo edino veselje. Nas so spremljale celo pot . Ali so ponoči gledali zvezde. Kako so pogrešali svoje najljubše. Danes nas na ta čas spominja razrita gora polna tunelov, kavern, jarkov in spomeniki, a ne živim ljudem. Usode teh mož in dogodki so zapisani na spominskih tablah.
Tako smo prispeli v Vodice, do mavzolej Generala Gonzage. V miru od tu občudujemo morje, sosednji Sabotin in pogled na Sveto Goro. Nadaljujemo proti Svetogorski baziliki, kjer nas s kosilom čakata Marija in Štefka. A najprej se gremo vsi skupaj skozi vrata Božjega usmiljenja poklonit Svetogorski materi. Mašo imamo skupaj z zakonsko skupino iz Cerknice. Lepo pojemo in sodelujemo. Na koncu nam pater naloži še »Svetogorsko pokoro«. Po tako obilni duhovni hrani smo bili deležni še dobre telesne.
Potem pa do našega Frančiška. Tudi on je rad imel ptice. Na tem delu gore je del poti speljane po tunelu in nam skavtom vsekakor izziv. Med potjo skozenj smo morali biti nekaterih mestih zelo ponižni. Pa je šlo, brez poškodb. In do Prevala in navzgor na Škabrijel, kjer smo se povzpeli na razgledni stolp. Od tu naprej smo šli le še navzdol. Se pogovarjali, peli, molili, razmišljali, iskali Natašine srčke in preverjali velikost Štefanovega bivaka. Počasi smo se bližali etapnemu cilju, konkatedrali v Novi Gorici. V zaključnem krogu ponovno duhovno nagovorjeni, polni energije, čistega srca, mokri in umazanih čevljev. Popolno veselje.
Marijan – Rohneči bober
Fotografije : Deskle - Sveta Gora - Nova Gorica




Z medvedi na Blegoš


Nočni pohod na Blegoš, večletni izziv in stalnica v ponudbi aktivnosti odraslega skavta. Borut, z Loškimi medvedi je organiziral že 6. pohod. Zbralo se nas je 19 popotnikov iz 4. bratovščin. Letošnji pohod je bil skoraj mesec dni kasneje kot ponavadi, tako da smo bili že v poletnem času, ki nam je namenil več svetlobe, vsaj na začetku. Po zbiranju v Poljanah smo se odpeljali do Črnega kala, kjer smo s krogom uradno začeli pohod. Po skavtski molitvi smo se še predstavili, zaželeli srečno pot in se po grebenski poti odpravili proti vrhu. Sprva je šlo kar hitro, nato nas je malo ustavila strmina, malo sneg in malo tema. Vedno več lučk je bilo prižganih, kolona se je daljšala, nihče pa ni obupal, tako da smo vsi osvojili goro. Spopadali smo se s kar globokim in prhlim snegom, vrh pa je bil skoraj gol. Žal zavit v megleno kopreno. Občasno je zapihal veter, ki nem je omogočil pogled v dolino. Lune ni bilo je bilo pa več zadovoljnih obrazov. Čakal nas je kar strm in drseč spust do koče, tam pa topel čaj, hladen hmeljni napitek in specialiteta, domača »špehovka«.
Brez fotografiranja ne gre, ker pa nimamo vsi profi aparatov s širokokotnimi objektivi, smo gasilsko naredili v koči. Smo se lahko bolj stisnili.
Čeprav je bil pohod točno na 1. aprila, je vse kar je zapisano resnica. In še odlično je bilo. Veseli bomo, če se tradicija ne bo pretrgala in nas bodo Loški medvedi zopet povabili prihodnje leto. Hvala vsem.
Marijan – Rohneči bober

Z medvedi na Blegoš


Romarska pot miru - 1. del Kobarid - Mengore

Kako je Marijan doživel pot miru



PREDOKUS NEBES?

"Boglonaj za predokus nebes", je napisal Peter, skavt iz novomeške bratovščine, ko se je zahvalil za mednarodni skavtski večer.
Za večer, ki smo ga pri sv. maši in po sv. maši preživeli skupaj mladi in odrasli skavti iz Fužin in odrasli skavti iz Verone in Padove,
ki so bili v avgustu na svojem letnem taboru v Sloveniji.

Prišli so v nedeljo, 16.8.. V Šmarjeto na Dolenjskem, kjer bivajo ta teden v domu sv. Marjete, so prišli ravno pravi čas,
da so bili skupaj z župljani pri sv. maši in potem pri procesiji, v kateri so domačini nesli Lurško Marijo v lepo obnovljeno kapelico.
In kot se za tako slovesnost spodobi, so bili potem prijazno povabljeni na praznovanje ob domačih dobrotah
in cvičku. Silno so bili presenečeni nad iskreno gostoljubnostjo domačinov in nad tem, kako lepo so začeli svoj enotedenski tabor.

V ponedeljek so bili v Novem mestu, v torek v Kostanjevici, v sredo, 19.8. pa so želeli videti Ljubljano.
Cel dan smo se potepali po Ljubljani, si ogledali marsikaj, se ustavili ob pomembnih zgradbah in spomenikih, vstopili v nekaj cerkva, bili blagoslovljeni
tudi z dežjem in silno prijazno sprejeti v Ignacijevem domu na Poljanah, kjer smo imeli skupno kosilo. Zvečer smo se pridružili vernikom v naši, fužinski cerkvi na slovensko-
italijanski maši, ki jo je daroval naš župnik Simon ob sodelovanju skavtov.

Ja, bilo je lepo in malo drugače. Peli in molili smo v obeh jezikih, izrekli prošnje v obeh jezikih, si podarili mir, zmolili Očenaš,zapeli skavtsko pesem. Župnik Simon
je rekel, da je bil ta obisk za nas blagoslov ter začetek novega sodelovanja in skavtskega prijateljstva.

In po maši? Ja, ena majhna skavtska fešta spodaj v učilnici, skupni agape, pa spoznavanje, petje in pogovarjanjem v obeh jezikih. Ja, ja, tudi smejali smo
se dvojezično.

Predokus nebes? Ah ne. Malo premočne so te besede. Sicer ne vem, kako je in kako bo v nebesih, kakšen okus in predokus imajo, ampak ta večer
je bil eno prijazno in iskreno skavtsko srečanje, ki nam bo ostalo v spominu.
Za dolgo. Za vedno.


Ester Srdarev
ital.skavti v SLO 1.jpg
ital.skavti v SLO 2.jpg
ital.skavti v SLO 3.jpg
ital.skavti v SLO 6.jpg
ital.skavti v SLO 7.jpg
ital.slkavti v SLO 4.jpg
ital.skavti v SLO 8.jpg
ital.skavti v SLO 9.jpg



Na pravi poti k sreči je tisti, ki skrbi za srečo drugih."

(Robert Baden-Powell)
O tej BiPi-jevi misli sem razmišljala včeraj, ko sva se z Mirotom vračala iz Celja proti Ljubljani. Pravzaprav iz Trojan, saj smo se za srečen in prijazen (beri:sladek) zaključek našega druženja na Petrovo veliko željo odpeljali do Trojan, si tam privoščili kavico in seveda krof, se pogovarjali in dogovarjali, na koncu naredili majhen krogec, se zahvalili in poslovili....
KDO MI? Trije skavti iz Avstrije, natančno iz bratovščine Spittal am Drau, pa še dve
skavtinji iz CE1 in ena skavtinja in en skoraj-skavt iz Fužin. Sedem nas je bilo na koncu
in ne osem; osmi krof, ki smo ga (pomotoma) naročili je Peter zavil v prtiček in srečen
odnesel domov.
IN ZAKAJ SMO SE DOBILI? Dobili smo se zaradi ZELO POMEMBNE STVARI. Dobili smo se, ker so skavti iz Spittala pripeljali v CVD Golovec poln kombi invalidskih pripomočkov: vozičkov, hodulj, hojc in bergel. POLN KOMBI. To je že tretja taka donacija. Prvo pošiljko so pred nekaj leti graški skavti pripeljali v Maribor,

drugo lani v Ljubljano, ta tretja je osrečila Celjane oz. uporabnike CENTRA ZA VARSTVO IN DELO na Golovcu v Celju. Četrta se pripravlja...


Skavtsko mednarodno sodelovanje, posebej še sodelovanje v regiji ALPE- ADRIA se torej aktivno nadaljuje tudi na tem področju. Poleg invalidskih pripomočkov avstrijski skavti zbirajo za nas tudi plastične pokrovčke in vedno znova se čudimo, ko nam pripeljejo osem, deset, petnajst velikanskih polnih vreč...
MAJHNA DEJANJA LJUBEZNI.
Na CVD v Celju so avstrijske skavte zelo lepo sprejeli, pozdravila jih je gospa direktorica, pogostili so jih in obdarili z izdelki varovancev in jim pokazali vse enote. Največ časa smo se zadržali na enoti Ostrožno, kjer imajo različne delavnice in vrt.
Sprejela nas je Monika, ki z njimi ustvarja izredno lepe stvari iz papirja in kartona. Zdaj delajo že božično-novoletne voščilnice (ja, eno tisto krasno smrekico čakam v decembru !), ogledali smo si tudi sobo za sproščanje, jedilnico, keramično in lesno delavnico, kjer smo se čudili krasnim izdelkom vseh vrst. Mojca nas je odpeljala še na vrt, kjer sadijo in vrtnarijo. "Pflanzen" so to imenovali Avstrijci. Sadijo in razmnožujejo rastline in skrbijo zanje. Vsi prostori so svetli, čisti, urejeni, polni rož in sonca. In vse hiše so veliko bolj podobne prijaznemu domu kot pa neki ustanovi. Hvala Bogu, da je tako! In hvala vsem, ki se za to trudijo!
Na plakatu sem prebrala:

"Kdo smo? Ljudje s posebnimi potrebami.

Ljudje, ki jih je usoda opremila s posebnimi diagnozami.

Motnje v telesu, duševnem, socialnem razvoju … Piše v učbenikih.

Ljudje, ki želimo živeti kot vi.

Ljudje, ki zato potrebujemo vašo pomoč."
Želimo živeti kot vi. Želijo živeti kot mi. In potrebujejo našo pomoč. Včeraj so jo dobili. In dobijo jo vsakokrat, ko jih obiščemo, ko jih prijazno objamemo in jim

stisnemo roko. Pa tudi vsakokrat, ko jih celjska bratovščina pelje v kino, na morje, na izlet, na izmenjavo LMB, ....

VELIKA DEJANJA LJUBEZNI. PROJEKT, VREDEN POSNEMANJA.
Ja, na pravi poti k sreči je tisti, ki skrbi za srečo drugih.
MI SMO BILI VČERAJ SREČNI!
Ester
donacija 1.jpg
donacija 2.jpg
donacija 3.jpg





Drage skavtinje in skavti!

Počitnic je konec in pričelo se bo novo skavtsko leto. Predstaviti vam želim, katerih zanimivih doživetij si lahko naberete že v letu 2010. Obljubljam vam veliko akcije, druženja in lepih spominov.

18--22.9.2010 Romanje v Assisi

Tisti, ki smo že bili v Assisiju si ne moremo kaj, da ne bi zelo resno razmišljali o tem, da bi se spet prijavili. Moram pohiteti, dokler je še kaj prostora.

Nekaj več informacij najdete tukaj:
https://zbokss.wikispaces.com/Assisi+%28romanje%29

==
25.9.2010 Začetek skavtskega leta
==
Skupaj začeti skavtsko leto pomeni doživeti povezanost z drugimi skavti, izmenjavo misli in idej ter vedeti, da letos smo pa stopili z zares smelim korakom v novo skavtsko leto. Domžalski skavti se bodo zelo potrudili, da bo srečanje zelo skavtsko, zelo zanimivo in nepozabno za vsakega od nas. Bodite pozorni na datum. Začetek skavtskega leta je25.9.2010.Vabilo sledi, ko bo link, ga bom tudi dodala.
2.10.2010 - 9.10.2010 Svetopisemski maratonKot že lani, odrasli skavti sodelujemo pri pripravi Svetopisemskega maratona. Zastopa nas Karmen Kristan. Če bo naše sodelovanje potrebno, se po načelu vedno pripravljen z veseljem odzovimo prošnji.
Dokler ne najdem kakega drugega linka bo tale Facebookov za pokušino kar v redu:
http://sl-si.facebook.com/pages/Svetopisemski-maraton/134697019885184

http://www.svetopisemskimaraton.si/
( Karmen - opomba : stran je še v delu )

9.10.2010 Delovna akcija v Kančevcih

P. Primož nas vabi, da še enkrat pomagamo pri spravljanju lesa. Iz prve roke vam povem, da so te delovne akcije kar naporne, vendar nepozabne. Za ljubitelje izzivov. Informacije še sledijo.


18.12.2010 Sprejem luči miru v Solčavi

Gre za dogodek, ki združuje odrasle skavte iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije in Italije. Lansko leto smo se srečali v Benetkah, letos vas pa vse zelo lepo povabimo v Solčavo. Šli bomo iz večjih mest z avtobusi in čas vožnje izkoristili za druženje, veselje in duhovno pripravo.

Bratovščine, vabim vas, da v svoj skavtski program vključite tudi ta dogodek.

Še povezava: https://zbokss.wikispaces.com/page/edit/Lu%C4%8D+miru+2010?template=&responseToken=01857eef202a98e740274e1f96a41a89d