GOLICA 2018


20. maj 2018

Vsako leto čakamo povabilo Jeseniških Grč. Ker je bila zima zelo dolga, je bilo pričakovati, da bo povabilo tudi pozno. A datumi so že kar nekaj let podobni, vsekakor nedelja po Mis narcis in tudi letos je bilo tako. Že 17. po vrsti.


Kot se spodobi za skavta in še posebej na Binkošti smo pohod začeli pri sveti maši v Jeseniški cerkvi. V katedralo pod nebom smo šli po njej. Vreme ni obetalo, na koncu je prišla potrditev, tako da se je pohod skrajšal. Cilj nam ni bila Golica, pač pa Španov vrh. Vsekakor pa je bilo bolj pomembno druženje in sprehod po prelepem okolju in občudovanje travnikov z že kar odcvetelimi narcisami. A Grče so nas popeljale tudi tja, kjer so bile še v polnem cvetenju, čeprav na manjši površini. Začeli smo v Javorniškem rovtu, pri koči Pristava. Se je teren takoj postavil pokonci, tako da so besede kar malo zamrle, a je šlo. V gozd, po poti sedmerih potokov. Temu primerno je bilo tudi mokro. Ko smo prišli pod smučišče se je odprl pogled proti »Jeseniški kotlini«. Smo bili že nagrajeni, ne samo z belimi cvetovi. Narava ponuja obilo lepote in mnogo rožic. Na vrhu smo se zabarikadirali pred kočico, si vzeli čas za polnjenje želodčkov in predah. Vmes nas je že malo napralo. Nismo izgubili volje do kave iz postojanke in klepeta. Malo smo se še razgledali naokoli, a je bilo povsod bolj črno in polno oblakov. To je bila napoved za kar hiter odhod nazaj v dolino. Šli smo po zgornji poti po grebenu, kjer ključavnice še niso izgubile svoje barve, a smo prišli na gozdno vlako. Gorenjci so bili pridni, so spravljali les v dolino. No po blatu je šlo hitreje, saj je bolj drselo. Pa ni bilo težko. V dobri družbi se slabo hitro pozabi, ostanejo le lepi spomini.


Navkljub slabši udeležbi, se nas, ki imamo dobro opremo (prvi del poznamo, govori o vremenu) pohod vsakič dotakne. Zato Grče vztrajajo in nam vedno znova pričarajo in odkrijejo del njihovih lepot. Še so neodkrite poti in narcise bodo tudi drugo leto cvetele. Na snidenje in Bi-Pi.



Marijan – Rohneči bober

Marijanovi foto utrinki z Golice



GOLICA 2017

Vtisi

Jeseniške Grče ne jenjajo in nas vsako leto razveselijo z vabilom na ogled ključavnic. Tokrat že s 16. pohodom in to na samo Golico.

Ker gospod Urbanija ni mogel z nami, smo mi šli v njegov hram k sveti maši. Bil nas je vesel in nas lepo pozdravil. Če zjutraj še nismo videli kam nas bo vodila pot, celo malo nas je poškropilo, se je po maši vse razjasnilo. Smo prosili za to, za prijatelje in za srečno pot. Pred mašo smo šli pogledati še k Cenatu njegov mali svet.
Na Planini pod Golico so narcise že odcvetele, mis narcis je bila je bila tudi že okronana, tako da ni bilo več zadržkov za nas skavte, da nebi začeli hoditi. Toplo je postajalo, v začetku lahek korak je postajal težji, sapa globja, a ne zaradi slabše kondicije, temveč si je bilo treba veliko stvari povedati. Opazovali smo pokrajino, preplezali del varovan s klini in jeklenico in že smo bili pred Kočo na Golici. Veliko je bilo ob njej takih, kot smo mi, ki smo si želeli ogledati bele poljane. Prav dolgo se pri koči nismo zadrževali in smo jo mahnili na vrh. Tudi na vrhu je bila kar številčna pisana druščina. Nas ni motilo, da se nebi fotografirali in se nato še v krogu, združeni zahvalili Bogu in zmolili našo skavtsko molitev. Ker je vreme opralo nebo in veter razpihal oblake, smo lahko še malo občudovali okolje, nato odšli navzdol. Še vedno nismo bili deležni občudovanja belih rož, zato so nas Grče odpeljale po drugi poti navzdol, oziroma prečno po travnem pobočju Golice. S približevanjem sedlu Suha so se pod Malo Golico začele kazati narcise. Drugače je to pobočje znano tudi po drugem pomladnem cvetju, a v tem času prevladuje snežno bela barva.

Tako so bile naše oči potešene. Narava res zna delati čudeže. Počasi smo sestopili nazaj proti našem izhodišču.

Hvala Grčam za vabilo, drugo leto pa zopet v raziskovanje teh lepih krajev.

Marijan – Rohneči bober

Slike z Golice, Marijan in Zoran




GOLICA 2016



VSAK DAN JE NOV LIST V KNJIGI NAŠEGA ŽIVLJENJA;

VČASIH POBARVAN S SONCEM, Z NASMEHOM, Z DROBNO CVETLICO....


Ko sem danes zjutraj prebrala to misel, sem se takoj spomnila na včerajšnji dan. Na lepo, sončno majsko nedeljo, ki smo jo skavti iz štirih bratovščin, pa trije ne-še-skavti, pa dva prijazna psa in en simpatičen duhovnik, pravzaprav brat France, preživeli skupaj na Golici. Ne prav na Golici, saj smo bili tam že velikokrat. Jeseniške Grče so nas na 15. obletnico tradicionalnih pohodov na Golico odpeljale na HRUŠKI VRH.

Hruški vrh? Nikdar slišala. Nikdar videla. Zdaj vem, da je to hrib blizu Golice, še bolj blizu ROŽCE na eni strani in DOVŠKIH BAB na drugi strani, visok 1766 m (ga je Janez natančno izmeril !), kjer domuje lepa kapelica sv. Izidorja, zavetnika pastirjev. In takoj sem dobila asociacijo na tisto pesmico:” Izidor, ovčice pasel, lepo žvižgal, lepo pel.....”.

Nedeljsko jutro je bilo lepo. Sončno od obzorja do obzorja. Obetal se je krasen dan.
Izpred ZD na Jesenicah smo se zapeljali še malo v hrib, tam parkirali in se začeli vzpenjati v navzgor. Na prvem cvetočem travniku, polnem narcis oz. ključavnic, kot jim pravijo tam okoli, smo se slikali. Za dokaz, za arhiv, za vnuke, za lepe spomine. V dolini so ključavnice že odcvetele, tam malo višje so v polnem cvetenju, še bolj visoko so v popkih. Čebelic seveda ni bilo na njih, saj je Bog že v davnih časih “zaklenil” njihove cvetove, da čebele ne bi nabirale med tudi v nedeljo. Nedelja je vendar Gospodov dan, ko se počiva in se ne spodobi delati. In zato so čebele včeraj počivale.

Mi pa ne. Mi smo krenili gor proti HRUŠČANSKI PLANINI, kjer je bil naš prvi postanek pred lepo kočo, ki ima tudi ambulanto, stranišče s srčkom na vratih (še en srček za Natašino zbirko!) in notri okrogel prostor za velike r... in za male ritke. Za tamale je tudi štengica, da lahko dosežejo svoje sedišče.
Zraven je jezero in sredi jezera tudi hiška za račke. Ko bodo pastirji prignali sem gor na planino svoje črede, bo vse polno in veselo in hiška na jezeru bo dobila svoje prebivalce.

Pa še malo gor, med narcisami, po planinskih travnikih, skozi borovce in ruševje in že smo bili na vrhu, pri kapelici. Nismo bili sami. Kar nekaj obiskovalcev je bilo, pa gorske kavke so nas obletavale in dve jadralni letali sta krožili nizko nad nami. Smo si pomahali, smo se pozdravili.

Razgled na našo in avstrijsko stran je bil prekrasen. Spodaj pod nami Dovje in Mojstrana, pa Jesenice malo dlje, pa hribi in gore v ozadju, vse tja daleč do obzorja, nekatere še pobeljene s snegom. Na drugi strani spodaj Drava, pa Vrbsko jezero, Sv. Jakob, Bistrica v Rožu, malo dlje Celovec in v ozadju spet venec gora.
Božje stvarstvo. Neskončno lepo. Človek bi lahko sedel tam dolgo, dolgo in gledal in si zraven čisto potihoma pel: “Rož, Podjuna, Zila, venec treh dolin, moja domovina, narod moj trpin.....”.

Pomalicali smo in čakali še na g. Urbanijo, župnika iz Planine pod Golico, da se nam pridruži in da skupaj v tej čudoviti katedrali darujemo sv. mašo. In prišel je, kar tako malo počez, v rekordnem času, saj je imel ob 10 h še nedeljsko mašo v svoji župniji. Našli smo lepo kotanjo pod vrhom, z ostanki snega na eni in drugi strani, s potočkom na sredini, naredili tam kamnit oltar, postavili križ in bili skupaj z Njim in On je bil z nami in naša pesem in molitev je odmevala na eno in drugo stran...
Brat France nas je v nagovoru spomnil na nedeljo sv. Trojice, na veliko in nam nedoumljivo skrivnost Treh Božjih oseb in enega Boga, na nedeljo, ki je zares Gospodov dan, na naše krščansko skavtsko poslanstvo in na pomen križa kot znamenja, ki nam vedno znova govori:”Kdor se pokriža, se Bogu približa.”

In po maši smo se tam družili in pogovarjali in se počasi čez Rožco spustili proti dolini. Na razpotju smo se poslovili od g. Urbanije, še prej pa od njega dobili blagoslov za srečno pot in prijazno povabilo, da se v nedeljo, 5.6. popoldne, dobimo pri sv. maši na planini Rzenik. Morda pa bomo res šli...

V sončnem popoldnevu smo se odpeljali nazaj na Jesenice in se na povabilo Petra in Brede skupaj odpravili še na kavo. Hvala Peter! Odlična ideja je bila to in kava zelo dobra. Je prav pasala!

JA, VSAK DAN JE NOV LIST V KNJIGI NAŠEGA ŽIVLJENJA. VČASIH JE POBARVAN S SONCEM, VČASIH Z NASMEHOM, VČASIH Z DROBNO CVETLICO, mi pa smo imeli vsega tega v izobilju !!! Sonce, nasmeh, narcise. Pa še krasen dan, lepo naravo, krasne razglede, veliko dobre volje, prijazno druženje, objeme, molitve, pesmi...
In kaj več bi si lahko še želeli ???
Hvala jeseniškim skavtom za povabilo, za vodenje, za druženje, za vse! Tudi za tisto drobno rožico, ki je pripeta na rutki. In hvala tebi, Gospod, da si bil ves dan z nami !

Ester, 23.5. 2016

Natašini srčki s Hruškega vrha



15 let tradicije, petnajst pohodov na Golico, oziroma vrhov, ki Golico obkrožajo. Tudi letos so nas Jeseniške grče zvabile v njihov raj, ko je belo od rož, znamenitih ključavnic ali snega. Prišli smo iz petih bratovščin, željnih druženja v planinskem raju.

Tokrat je bil cilj Hruški vrh s kapelico sv. Izidorja. Smo se zbali predolge poti, zato so nas zapeljali na Rogarjev rovt. Takoj se je bilo potrebno napast na narcisnih poljanah, kajti zima je dolgo ostala v teh krajih. Letos smo bili prezgodnji, tako da smo višje opazovali le popke narcis in zapoznelo pomladansko cvetje. Čisto razneženi smo takoj dočakali streznitev na zelo strmi gozdni cesti. Še dobro, da se nam ni mudilo. Smo vedeli da nas čaka prvi počitek ob planšarski koči na Hruščanski planini. Napolnjeni z energijo smo se po pašniku za kočo podali v gozdič, opazovali rožice, prispeli do lovske preže, kjer so nas čakale še zadnje letošnje kronice. Od tu dalje je bil gozd vedno redkejši, strmina vedno hujša. Po zadnjem postanku na sedelcu nam ostane še travnat del do kapelice svetega Izidorja na Hruškem vrhu. Lepo smo se posedli na soncu, opazovali Koroško, se zazrli v naše planine. Vsake toliko časa so nas preleteli jadralni padalci. Tako smo pričakali g. Urbanijo, ki je za nas in skavte, na gori daroval sveto mašo. Ambient, oltar v objemu gora, visoko z obilo vzpodbudnih besed in modrih izrekov nam je napolnil dušo.

Tako obogateni smo se po grebenu spustili do Rožce, od tam do naših konjičkov.

Grče vztrajajo in nas navdušujejo z vedno novimi potmi. Hvala vsem za lepa doživetja in druženje, drugo leto pa ponovno snidenje.

Marijan – Rohneči bober

Slike najdete na povezavi : Golica






GOLICA 2015



Tako je bilo na Golici v sliki


external image VABILO%20GOLICA%202015.docx?h=52&w=320


GOLICA 2014

GOLICA V PESMI, V GLASBI IN V SRCU...

Že velikokrat sem se spraševala, o čemu bi pripovedovale besede, če bi Avsenik napisal tudi besedilo k znani melodiji NA GOLICI. Bi pisal o narcisah, o ključavnicah, o strmi poti na vrh, o snegu, ki še vedno leži po kotanjah ? Bi pisal o travnikih in pašnikih, o murkah, encijanu, avriklju ? Bi pisal o množicah, ki se zgrinjalo na Golico in sosednjo Rožco ali o miss narcis, ki so jo volili prejšnjo soboto?
Morda bi celo uporabil za besedilo zgodbo, ki nam jo je v soboto ob slovesu prebrala Metka iz Ribnice in ki o narcisah govori takole:
„ Bilo je pred mnogimi tisoč sto leti,
ko je Bog Stvarnik hotel natančne podatke imeti
vseh svojih stvari in slišati želje vseh svojih ljudi.
Na svet, ki takrat je prav grešno izgledal,
poslal komisijo je in ji zapovedal, naj vsa popravila tako izvrši,
da grešnikom grehe prav vse odpusti.
Ves svet je komisija ta prehodila, grešne pa duše nikjer ni dobila,
le tam pod Golico, kjer danes je raj,
jokalo dekle je, pove naj zakaj!
„Iskala sem rož, pa jih nisem dobila,
da ven'c bi si spletla, ki sem ga izgubila.“
Prijazno svet' Peter se ji nasmeji,
naravi brez rož pa takole veli:
„Kol'kor se venčkov je tukaj zgubilo,
tol'ko narcis na tem mestu bo vzklilo!
Naj vsaka narcisa pomeni svoj greh,
ki se zgodil na teh grešnih je tleh.“
Zdaj romajo gor iz vseh krajev device
pod firmo turizma trgat cvetlice,
jih trgajo pulijo, brišejo sled,
da ne bi nad njimi se zgražal ves svet...“

Naj bo kakorkoli, mi v soboto nismo šli trgat narcis, niti brisat grešnih sledi. Šli smo na pohod, ki ga vsako leto organizirajo jeseniški skavti in je bil letos že trinajsti po vrsti. Ni nas ustavila slaba vremenska napoved, niti strah, da lahko izberejo za miss kakšno prikupno odraslo skavtinjo, še manj pa to, da bo pri koči in na vrhu gneča. Šli smo zato, da bi bili ves dan skupaj, da bi občudovali Božje stvarstvo, se veselili drobnih stvari in preživeli lep dan. In ko smo slišali, da gremo po drugih poteh in da bo z nami ves dan tudi g. Urbanija (rekel je, da ni gospod, ampak preprosto brat France !), je bilo naše veselje popolno !

Njegove poti so bile res drugačne, njegova klenost vredna občudovanja, njegov hiter korak prehiter za naše skavtske noge, njegova simpatičnost skoraj nalezljiva, njegova preprostost zelo Frančiškova, besede v pridigi pa vredne premisleka in upoštevanja.

Ko so drugi odhajali izpred koče, smo mi prišli tja. Malo utrujeni, vendar zelo srečni. Misice nismo spoznali, smo pa tja gor na Jeseniško planino in tja pod Rožco slišali glasove harmonik, ki so ves dan neutrudno igrale NA GOLICI. Kdo ve, kaj vse nam je pela ta melodija? Morda o tem, da smo doživeli čudovit dan, da je bil to dan, ki ga je naredil Gospod, dan, ki ga bomo ohranili v svojem srcu. Za dolgo, dolgo...

Ester

V soboto, 17. maja 2014 so nas Grče z Jesenic zopet povabile na že tradicionalen 13. pohod na »belo« Golico.

Zbralo se nas je skupaj z gostitelji sedem bratovščin željnih lepot naših planin in darov, ki nam jih poklanja naš Stvarnik. Da pa bi bilo še bolj zanimivo in v raziskovalnem duhu nas je po poti vodil prekaljen planinski mož, gospod Urbanija, župnik iz Planine pod Golico. Grče so tako kot so obljubile od Stvarnika izprosile lepo vreme, za opremo in kondicijo smo bili zadolženi pa sami.

Ker smo hoteli čim hitreje v hrib in ker za cerkvijo vodi pot čez Rožco je g. Urbanija izbral to. Seveda je poznal tudi vse bližnjice, tako da smo se zelo hitro ogreli, ko smo sopihali v hrib. Na Planini so narcise že skoraj v celoti odcvetele, tudi na tej poti jih ni bilo veliko, je pa opozoril, da je na Jeseniški planini, kjer smo imeli pri Koči na Petelinu sveto mašo, začel cveteti svišč. Maša v naravi, še posebno v objemu gora je vedno nekaj posebnega. Vedno daje moč in opominja nas male človečke da spoštujemo in varujemo to, kar nam je podarjeno, kar nam je zaupano.

Po zaužiti duhovni in telesni hrani smo nadaljevali po strmi poti do prevala pod Petelinjkom, od koder je bil videti vrh Golice čisto blizu. Pa ni bilo tako, ker je sledil spust do Jekljevega sedla, kjer smo eni po grebenski poti odšli na vrh, drugi pa prečili pobočje do Doma na Golici. Pod vrhom nas je pričakal sneg, ki pa ni delal prevelikih preglavic, le pot proti koči je bila zato bolj drsna.

Po krajšem nabiranju moči pri koči je sledil spust v dolino. Zavili smo še na s ključavnicami pobeljen travnik in zašpilili našo pot pred Župniščem. V zaključnem krogu smo zapeli pesem slovesa, se zahvalili g. Urabaniji in si obljubili snidenje naslednje leto.

Hvala Grčam da niso izgubile poguma , da nas vsako leto znova vabijo in delijo z nami doživetja na poti. Hvala vsem za prijetno druženje in hvala Bogu za ta dan.


Marijan – Rohneči bober z Brezovice
še slikce: https://plus.google.com/photos/105527198949390124011/albums/6014887795202766577



GOLICA 2013

Na lepo nedeljsko jutro, 16. junija, smo se veseli ob ponovnem snidenju, z jeklenimi konjički odpeljali do cerkvice sv. Križa v Planini pod Golico, kjer smo po mašnem blagoslovu gospoda Urbanija, s pogledi objeli naš cilj, obdan z modrim nebom in obsijan z bleščečim soncem. Pa pojdimo, smo si dejali in 22 veselih skavtov in prijateljev ter dva razigrana kuža se nas je poskrilo v senčni gozd in zakorakalo proti koči.

Ob klepetu in smehu smo premagovali vročino in strmino, eni bolj hitrega koraka in drugi malo bolj zadaj. Pred kočo ni bilo nobene množice planincev, kot smo se bali, le nekaj »užitkarjev«, ki so skupaj z nami uživali ob lepotah, ki nam jih je ponujala narava. Od koče naprej pa je bil vrh Golice za nas samo še »mačji kašelj«. Srečali smo gada, ki je nabiral toploto pomladnega dne.. Zdi se mi, da ima ta živalca stalno bivališče na pobočjih Golice, ker ga srečujemo že tretje leto zapored in se prav nič ne boji ljudi. Narcise so nas zibajoče v vetru pozdravljale in se obenem tudi že poslavljale za letos.

Hrana iz nahrbtnika in poležavanje na topli zemljici in vročem soncu sta nas kar malo zazibala v dremež, vendar je bilo treba v dolino in nazaj v vrvež vsakdanjosti.

Čeprav nas ni bilo veliko, pa smo bili iz različnih krajev: Ribnice, Šenturja, Domžal, Ligojne, Jesenic, Cerknega, Velenja, Celja… in bilo nam je zelo lepo.

Se vidimo prihodnje leto – Če Bog da (kot se tudi reče).


Tadeja za »GRČE«

MIRO PIVAR JE DODAL FILM GOLICA 2013


http://www.youtube.com/watch?v=lQA0dL2yhkg




GOLICA 2012

BILI SMO NA GOLICI


Kot že vsi vemo, za skavta ni slabega vremena, je le boljša ali slabša oprema.
Tako je bilo tudi v nedeljo, 13. maja, ko se nas je 14 skavtov v spremstvu razigranega pasjega simpatizerja zbralo na Jesenicah. Dan smo začeli s sv. mašo v cerkvici sv. Križa v Planini pod Golico.
Po sv. maši smo si ogledali še čudovit miniaturni svet gora in planinskih poti od Golice, čez Vršič v dolino Soče, po Julijskih Alpah ter čez sv. Višarje v Karnijske Alpe in do Dolomitov v Italiji pa še dalje do Materhorna v Avstriji in naprej, res vredno ogleda.
Polni božje milosti in dobre volje, ker nam je tudi vreme, čeprav hladno, služilo, smo se podali proti našemu rahlo pobeljenemu cilju. Tokrat smo si izbrali kar direktno smer proti koči. Malo bolj strmo je bilo in tudi nekaj klinov smo premagali v dobri uri in pol, kolikor smo potrebovali do same koče.
Ker nam je megla preprečevala pogled na vrh, smo se hitro odločili, da bomo kar stopili nanj. Naš pogum in odločnost sta bila poplačana z lepim razgledom po Koroški in tudi naša draga Slovenija nam je odprla megleni zastor, da smo jo občudovali.
Med zasluženo malico, smo se lahko pogreli na sončno energijo.
Bilo nam je lepo in ob slovesu smo si obljubili, da se ob letu osorej spret dobimo med narcisnimi poljanami.
Hvala vsem za dobro voljo, veliko smeha in res prijetno preživet nedeljski dan.

Tadeja, Boštjan in Andrej, za »Grče«

11.POHOD ODRASLIH SKAVTOV NA GOLICO, 13. 5. 2012

Na Jesenicah nas j pričakalo suho vreme.Zbralo se nas je 14 skavtov iz 4. bratovščin in ena leteča psička. Po zboru smo se odpeljali do Planine pod Golico, kjer smo imeli sveto mašo v cerkvi SVETEGA KRIŽA. Mašo je za vse vernike daroval g. Urbanija.

Po maši smo se podali v soncu med cvetočimi poljanami, polnimi narcis proti koči na Golici, proti kateri smo jo majnili kar po zimski. Pod kočo nas je pričakala megla. Ker je bilo ravno poldne, smo zmolili

zatem pa se v megli podali proti vrhu. Vmes se je že kazalo sonce, ki nas je obsijalo nazaj grede z vrha proti koči. Tam smo zasluženo malicali, zatem pa se po normalni poti spustili med cvetoče poljane,

med narcise ter po zaključnem krogu, polni sreče, naužitih lepot in vonjav počasi odšli v betonske džungle.Res lepa hvala Grčam za organizacijo, dobro voljo pa smo prispevali vsi, dobri Bog pa z pomočjo pri vremenu in da si noben ni nič poškodoval.

hvala Bogu in vsem za ta krasen dan.

fotke na spodnjem linku: https://picasaweb.google.com/miro.pivar/11ODRASLISKAVTIPOHODNAGOLICO1352012
Miro Pivar


GOLICA 2011

10. jubilejni pohod na Golico bo 29.5. 2011.

Iz jeseniške bratovščine Grče letos pripravljamo že deseti jubilejni pohod na Golico. Letos bo pohod nekoliko drugačen. Šli bomo po drugačnih poteh in Golico gledali samo od daleč.
Ker je pohod jubilejen bomo malo praznovali in imeli sv. mašo. Pohod bo primeren tudi za tiste, ki ne bi zmogli preveč strme poti.
Ostale informacije kdaj se zberemo in drugo pa bomo posredovali na svetu ZBOKKS-a.

IMG_1267.jpg IMG_1088.jpg IMG_1413.jpg

Dodajam še mojo galerijo dogajanja, ki si jo lahko ogledate na povezavi: Golica 2011
Hvala Jeseničani, zares ste prave GRČE. Lep pohod, maša in velika udeležba in seveda še lepo vreme. Imeli smo se krasno!

Matjaž Maležič,
Bratovščina LJ-Štepanja vas

Pa še fotogalerija rož, ki smo jih lahko opazovali in občudovali ta dan.
Najdete jih na povezavi: Rože na Španovem vrhu

Na tej povezavi si lahko ogledate še nekaj slik Žige Višnarja. Hvala vsem udeležencem za prijetno druženje.

Bratovščina Jesenice

ZGODOVINA SKAVTSKIH POHODOV NA GOLICO

n1385331945_30442168_5194496.jpg

Prvi skavtski pohod na Golico je naša BOKSS Grče z Jesenic organizirala junija leta 2001. Zaradi pomanjkljivih informacij takrat nismo uspeli gostiti nobene skavtinje in skavta iz drugih slovenskih BOKSS. Takrat smo se člani Grč v prelepem vremenu sami odpravili na našo Golico. Spominjam se kako vroče je takrat bilo, z vrha smo se spustili do spodnje grebenske poti in prečili pobočje Golice.
Leta 2002 in vsa naslednja leta so se našemu vabilu v večjem in manjšem številu že odzvali skavtinje in skavti iz Slovenije in od drugod z območja Alpe-Adria. V teh letih smo na Golici skupaj doživeli veliko čudovitih trenutkov, veselja, sklepanja prijateljstev. V koči so nekateri ob zvokih harmonike štajerskega muzikanta tudi že zaplesali. Golica nas je vabila v krasnem sončnem vremenu in narcise so nas pozdravljale v tem lepem gorskem svetu. Obenem pa nas je Golica včasih tudi odbijala v hladnem in deževnem vremenu. Sam sem se s skupino najbolj vztrajnih skavtov vedno z velikim veseljem povzpel tudi na vrh, čeprav smo se nekajkrat vrnili pošteno premočeni, prezebli in vsega naveličani. Razgledi z vrha Golice so pač nekaj posebnega.

Rad bi vam sporočil, da smo bili vašega odziva vedno zelo veseli. Tokrat bo jubilejni 10. pohod nekoliko drugačen. Letos ne bo vzpona na Golico, zato pa boste lahko njena mogočna pobočja ocenili sami.
Letos me žal ne bo med vami. Naslednje leto pa bomo spet lahko skupaj zavriskali na vrhu Golice. Rad bi se vam zahvalil, ker ste se vedno odzvali našemu vabilu. Vedno je bilo tako lepo videti morje skavtskih rutic, ki je dokaz, da je bil z nami tudi On. Drage sestre in bratje v skavtstvu hvala vam za prijetno druženje.

Bi.-Pi in Srečno pot!

Andrej Kajfež – Skrbni kozorog