Po južnih obronkih Javornikov!

Kot vsako leto so Kranjske sove na pobudo Irene in Ludvika organizirale pohod na praznik naše države.

Ker velikokrat tudi med letom ne morem zaradi službe na zanimive ture, ki jih prirejajo sva se s Tadejo še bolj z veseljem odpravila na ta praznični dan na izlet v neznano.

V neznano zato, ker te kraje ne poznam, so mi pa silno zanimivi, saj je narava nekako mehkejša, kot pri nas.

Ker je bilo ravno Štefanovo, smo poleg sv. Maše v majhni vaški cerkvici (p.s. te so meni najljubše) prisostvovali še žegnanju konj pred cerkvijo.

Po slovesni maši blagoslovu kruha, soli vode in zapeti himni, so jo konjeniki ubrali v svojo smer, mi pa na bližnje obronke Trnovskega gozda okušat njegovo drugačnost in čarobnost.
Imeli smo srečo in čast, da smo imeli lokalne vodiče, ki so nam poleg razkazovanja krajevnih lepot navrgli še veliko zgodovinskih podatkov iz vseh časovnih obdobij.
Ker vreme ni bilo najboljše za razglede, smo imeli več časa poslušati te zgodbe o gradnji, rušenju in obnavljanju cerkva, posledic velikega pretoka vojskà in trgovcev po Vipavski dolini na krajini in prebivalcih in seveda legend povezanih s Trnovskim gozdom, ki se prav tu pri kraju Vitovlje strmo spušča na svojo južno stran proti Vipavski dolini.
Na gričku v delno obnovljeni cerkvici »Kronanja device Marije«, ki oživi trikrat na leto (tudi 30. 12. sprevod z baklami – če ima kdo željo…smo si ogledali skromno notranjost in predvsem čudovite lesene kipce, ki so delo dveh lokalnih umetnikov.

Pod cerkvijo so nam prijazni domačini po ogledu narezali in nalili še domače dobrote…, ki so še poudarile prijetne občutke druženja in izmenjave vtisov.

Kljub slabemu vremenu, smo se družili do mraka, se poslovili od domačinov –Dveh Jožetov in Jankota že kot stari prijatelji in si izprosili vodenje globje in višje v gozd ob našem naslednjem obisku.

Takrat pa le glejte, da boste zraven, ne bo vam žal.
Boštjan in Tadeja pod perutmi kranjskih sov…

IMG_0365 (Medium).JPG

IMG_0362 (Medium).JPG
IMG_0408 (Medium).JPG

IMG_0399 (Medium).JPG























Kriški podi september 2017

Galerija fotografij

Tradicionalna jesenska skavtska gorska tura je bila letos razpisana v smeri Krnica-Kriška stena-Križ-Stenar-Koča na Kriških p0dih (spanje) – Vršič. Zaradi snega se je spremenila v Vrata-Bivak IV-Križ-Stenar-Koča na Kriških podih (spanje) – Bovški Gamsovec – Luknja-Vrata. V nedeljo, 24 septembra, zjutraj se nas je v Vratih zbralo 9 ljubiteljev gora. Okoliški vrhovi so bili zaviti v meglo. Po uvodnem krogu smo vzeli pot pod noge in pri Aljaževemu domu zavili desno proti Bivaku IV. Med potjo, ki se lepo dviga, smo nekajkrat celo videli okoliške vrhove in obris sonca. Ko se je pot zložila, se je pojavil tudi sneg. Z nekaj cik-cak hoje smo se izogibali debelejšim nanosom. Megla se je kar dobro zgostila. Prišli smo do razpotja in zavili levo proti Bivaku IV. Pri bivaku smo malicali, eni zunaj drugi noter. Pot naprej je bila zasnežena, markacije pokrite in megla precej gosta, zato je bilo treba vzeti v roke zemljevid. Potreben je bil dober občutek za orientacijo, ki so ga vodniki in izkušeni gorniki seveda imeli. Začelo jerahlo deževati , zato smo odšli naprej. Kdor je imel gamaše mu sneg ni padal za čevlje, saj se je ponekod kar globoko udiralo. Ob lepem vremenu zelo lepa pot od Bivaka IV do razpotja na grebenu Križa se je kar vlekla. Zaradi megle se ni videlo nikamor, sneg se je ponekod vdiral do kolen in še dež nas je močil. Pri smerokazu smo se skoraj enoglasno odločili, da bomo šli na Križ kdaj drugič, čeprav je samo 15 minut. Spustili smo se proti sedlu in zagledali na pol zamrznjeno zgornje Kriško jezero. Del poti, ki je zavarovan s jeklenicami ni bil preveč zasnežen, zato smo hitro prišli do sedla. Prečenje pobočja nad zgornjim Kriškim jezerom je bilo zahtevno, ker se steza zaradi obilice snega ni videla. Zagledali smo Kočo na Kriških podih. Gledaš kočo, pot pa se kar vleče, še poleti. Okrog treh smo prišli do koče. Rezervacija postelj ne bi bila potrebna, vendar je pomenila zagotovilo, da je koča odprta. Sprejele so nas tri mlade prijazne oskrbnice. Mokro obleko smo obesili okrog peči. Dobro, da smo bili edini gostje, sicer ne bi imeli kam obesiti vseh stvari. Razkomotili smo se kot jež iz basni O lisici in ježu. V Koči na Kriških podih odlično kuhajo. Izkazalo se je, da je ena od oskrbnic tabornica, druga pa skavtinja. Skavtinja je igrala na kitaro in peli smo skavtske pesmi. Spat smo šli v sobo 7, ki se nahaja ob dimniku in je lepo topla. Se je kar prileglo spati v topli sobi.
Načrt za naslednji dan je bil, da zjutraj vstanemo in se po najprimernejši poti vrnemo v dolino. Vodniki so se odločili, da je pot čez Sovatno dovolj varna, saj bi sestop v Zadnjico pomenil kar zapleten prevoz nazaj do Vrat, kjer smo imeli avtomobile. Zajtrk je bil ob pol osmih. Po zajtrku smo nase navlekli vsa oblačila, ki smo jih imeli s seboj in se odpravili proti Dovškim vratcem. Snežilo je z vetrom točno v obraz. Če si pogledal nazaj so bile skale kot ometane s snegom. Malo od Dovških vratc naprej je sneg ponehal in začelo se je kazati sonce. Mislil sem si, da smo prezgodaj odšli iz koče. Kasnejši odhod, bi pomenil, da bi nas Vratih dlje pral dež, ki je začel padati, ko smo bili pri Aljaževem domu. Pot čez Sovatno je bila v zgornjem delu še zasnežena, tako, da smo jeklenice kopali izpod snega. V spodnjem delu je bila pot kopna. Gornji rob Stene in Triglav sta bila v oblakih. Analizo smo imeli pri Danici poleg Aljaževega spomenika v Dovjem. Vsi smo bili navdušeni nad turo, ki smo jo opravili in nad vodniki, ki so nas varno peljali gor in dol.






VIA ALPINA v KRANJU
Gorska in Aktivna sova sta nas zopet presenetila. Tokrat smo bili skavti povabljeni na potopisno predavanje znanega pohodnika Igorja Gruberja. V predstavljenem filmu nam je pokazal kako se je spopadel z več kot 2500 km, 140 km vzponov preko 8 držav, samo v 107 dneh. Večino poti je prehodil sam, kljuboval lepemu in slabemu vremenu, predvsem pa se bojeval s samim seboj. Pot Via Alpina red čez Alpe, od Monte Carla do Trsta mu je bila večletni izziv in obenem izpolnitev sanj.
Po filmu nam je odgovoril še na par vprašanj. Kasneje smo se še sami skavti zadržali v pogovoru in podoživljali naše dogodke ter si obljubili, da če že na tako dolgo pot ne bomo šli, se bomo pa vsaj udeleževali skavtskih aktivnosti, ki jih pripravljajo naše bratovščine.
Bilo je lepo in prijetno druženje. Hvala vsem.
Marijan – Rohneči bober

VIA ALPINA

»Sem mar jaz varuh svojega brata?«
Takšen je bil naslov letošnjega zimovanja Bratovščine odraslih skavtov Ptujski piceki Ptuj. Zimovali smo v koči križniškega reda blizu Velike nedelje in sicer od 26.-28.2.2016.
V petek zvečer, ko smo prispeli na naš cilj, smo najprej pripravili kurjavo, zakurili v starem dobrem štedilniku in si pripravili večerjo. Vodstvo nam je predstavilo zimovanje, nato pa smo se preprosto družili.Sobota je bila namenjena izhodu proti Podgorcem. Jože in Jani sta pripravila izziv s poudarkom na viteštvu – križnikih in dogodkih iz zgodovine in iz okolice kraja kjer smo bili. Ker nas je razganjalo od tekmovalnosti, smo se razdelili v dve skupini: v križnike in Ogre, ki so se dejansko spopadali v teh krajih. Na kar dolgi poti smo se pomerili v orientaciji, metanju kopja, v izdelavi katapulta, signalizaciji,..vmes smo sklenili premirje in si skupaj pripravili kosilo na ognju. Po koncu bojev smo vsi dobili povelje, da se pridružimo križnikom in pred vrati križniške utrdbe smo bili povzdignjeni v viteze.Sledilo je tisto, kar naša bratovščina vedno najbolj čaka. To je duhovni del zimovanja, ki ga pripravi br. Milan. V gradivu, ki nam ga je razdelil, je pravzaprav prišel na plan naslov našega zimovanja. Pred nas so bila postavljena vprašanja iz B.P.-jevega pisma o dolžnostih do Boga, iz viteškega kodeksa, iz svetopisemskega odlomka o Kajnu in Abelu, o odnosih v bratovščini,…S temi vprašanji smo se odpravili vsak v svojo puščavo, svoja razmišljanja pa potem podelili med sabo pri sv. maši.Tako kot vsako leto, se je br.Milan tudi letos potrudil in nam med našo puščavo pripravil tradicionalno večerjo.Večer smo namenili družabnim igram in pogovoru, na koncu pa ga zaključili, tako kot vsakega, z večernicami.Nedelja je minila v izdelavi simbola zimovanja - na viteški ščit smo si narisali vsak svoj viteški simbol, sv. maše, kosila, pospravljanja in seveda preverbe.Na koncu naj rečem: »Hvala vodstvu bratovščine za odlično pripravljen program, hvala vsem, da smo bili spet skupaj!«
Olga Plemeniti fazan
Sem mar jaz varuh svojega brata



  • Skavt gre na Triglav

  • Ko se september preliva v drugo polovico, sonce izgublja svojo moč, ko se dan krajša in jesen trka na vrata s svojimi zlatimi barvami, skavte Triglavskega stega vabi Triglav. Letos že drugič in vsi, ki smo se udeležili te ture, upamo da ne zadnjič.Naše izhodišče je bila letos Krma, ena od treh Zgornjesavskih ledeniških dolin. Nismo bili preveč zgodnji, saj smo imeli za pot do Kredarice na razpolago ves dan. Preobuli smo se in zagrizli korak po makadamski cesti, ki se začenja ob zapuščenem konjskem hlevu. Tu so včasih natovarjali konje, da so oskrbovali kočo na Kredarici. Pot je sprva položna, ko pa se je malo dvignila, se je potrebno sleči in popiti kak požirek vode. Pred nami se dvigajo mogočne gmote Malega Draškega vrha, Velikega Draškega vrha in Tosca. Ko se gozdna pot odpre v jaso, nas pozdravi pastirska koča Prgarca. Zaslužili smo si malo počitka in malico. V svoje prehode nas že vabi Kurica, mi pa se odločimo, da pot nadaljujemo po manj obljudenih predelih pod Ržjo in Rjavino. Komaj zavijemo z gozdne poti na prvo jaso, nam zastane korak. Pred luknjo se sonči zajeten svizec in nedaleč stran na skali še dva. Zaškljocali so fotoaparati in iz naših ust se izvije občudujoč vzdih. Tako od blizu še nismo videli teh prikupnih živali. Pot se nadaljuje pod ostenjem Rži. Izmenjujeta se sonce in megla in nam čarata mistične prizore. Najbolj je očaran nad to svetlobo naš fotograf. Enkrat je pred nami, drugič spet za nami in zapisuje doživetja v nepozaben spomin. Dvigamo se do prehoda med Ržjo in Rjavino, ko opazimo nad sabo gamse. Odrasla žival in cel kup mladičev. Nepremično nas opazuje s svojimi velikimi očmi, nam se zdi, kot da nam pozira. Fotografije se vrste, nam pa zastane beseda, saj želimo še nekaj časa opazovati te lepe živali. Tako svobodne so, elegantno okretne in svoje. Še malo se dvignemo in že smo prispeli do vrha Kredarice. Nepričakovano nas objame megla. Spominska fotografija za kapelico Marije Snežne in veter in mraz nas preženeta v kočo, kjer se že oglašajo želodčki in nas čaka kosilo. Ura je 14, mi pa že v koči. Ampak najhuje je, da nam je vreme prekrižalo načrte. Mi smo hoteli na Triglav, okrog nas pa gosta megla, da ne vidiš par korakov naprej. Vodnika se odpravita do vremenarjev, nam pa se v glavi postavljajo vprašanja. Kako bo jutri? Bo megla prešla? Imamo dva novinca, ki še nista bila na Triglavu. Bomo morali v dolino? Čas si krajšamo s tarokom in enko in pričakujemo, kaj bosta rekla vodnika. Nič nam ne dajeta lažnega upanja. Bomo videli, kako bo z vremenom. Če ne bo preveč pihalo, če se bo megla razpršila….Kar nekaj čejev nas še loči od naslednjega jutra. Prijetno utrujeni gremo spat. A ne moremo takoj zaspati, preveč pričakovanja je v zraku. Fotograf in vodnik se še dogovarjata, da bosta vstala ob 4h zjutraj in odšla na Triglav fotografirat lunin mrk…Zbudimo se malo pred sedmo. Najprej pogledamo skozi okno in ugotovimo, da se vreme ni bistveno spremenilo. Odpravimo se v jedilnico na zajtrk in kavo in pričakujoče gledamo vodnika. Bomo še malo počakali, če se bo megla kaj umaknila, modrujeta. Nam pa je že skoraj vse upanje pošlo. Tokrat očitno ne bo nič. Morali se bomo vrniti v dolino brez osvojenega cilja. Okrog desete ure nam vodniki rečejo, naj se pripravimo za vzpon. Ne moremo verjeti ušesom. Nataknemo si plezalne pasove in samovarovalne komplete, zavijemo se v kape in rokavice, nadenemo čelade, pred zavetiščem še malo povadimo prepenjanje vponk in že hitimo naprej. Veter brije, megla nam zastira pogled, mi pa previdno , korak za korakom stopamo cilju nasproti. Jeklenice so polne ivja, veter nas neusmiljeno biča v eno stran obraza, da se nam zdi da ga ne čutimo več. Komaj čakamo, da se skrijemo v kakšno zatišno lego, saj smo kar malo pomrznjeni od mraza. Po dobri uri hoje prispemo na cilj. Ne moremo se načuditi drug drugemu, saj smo kot eskimi: ivje na licih , laseh, trepalnicah. Veseli si čestitamo, naredimo skupinsko fotografijo in opravimo krst novincev. Posladkamo se z Milka čokolado, pa kar krenemo nazaj proti Planiki. Na poti nazaj nas čaka še eno živalsko presenečenje. Malo pod vrhom, v živi skali, nas pozdravi miška. Kaj jo je prineslo v ta mraz in sneg? Mogoče hoče tudi ona na Triglav? Previden korak tudi na poti navzdol nadzorujejo vodniki in prav zadovoljni smo, ko zagledamo kočo Planiko. Kako se prileže topel čaj in malica! Tudi malo posedeti in poklepetati ni slabo. Še kar ne moremo verjeti, da smo se povzpeli na vrh- in to v zimskih razmerah! Kar utrujeni smo že in odločimo se, da pot nadaljujemo kar po najkrajši poti, čez Konjsko sedlo , Kurico, mimo Prgarce nazaj v Krmo. Ko se že spustimo čez Kurico skoraj do jase in pastirske koče Prgarce, še enkrat obnemimo. Čela čreda gamsov se pase na sočni travi! Kako elegantno se umaknejo, ko začutijo, da se jim bližamo. Ob koči se še zadnjič ustavimo, pomalicamo, popijemo in odhitimo proti avtomobilom. Čeprav je korak zdaj že hiter, makadama noče in noče biti konca. Končno le prispemo do avtomobilov. Stopimo v krog, si povemo kako smo doživeli turo in sklenemo, da se naslednje leto spet vidimo. Greš z nami?

  • Mojca Mekuč
  • Še nekaj iz Lukove perspektive



  • "OD STOLA DO STRUNJANA"

SKAVTSKO POTEPANJE IN SPOZNAVANJE LEPOT SLOVENIJE OD 9. DO 15.AVGUSTA

Ja. Štirinajst skavtskih prijateljev iz treh držav se je podalo na potep in raziskovanje lepot naše domovine Slovenije. Srečujemo se že devet let, vsako leto drugje in letos sta srečanje pripravila Tadeja in Boštjan, odrasla skavta iz Jesenic.

Začeli smo pri domačinih in že prvi dan zlezli na vrh Stola (2236 m). Zapeli smo tisto znano "Stol je najvišji vrh v Karavankah..." , se razgledali po okolici in dolinah pod nami in prespali tesno skupaj na skupnih ležiščih v Prešernovi koči. Zgodnje jutro je bilo lepo in sveže, nebo jasno, noge spočite in mahnili smo jo v dolino - peš do Jesenic. Bravo mi! Večerno kopanje v bazenu je bilo balzam za telo in dušo.

Tretji dan smo se odpeljali do Vršiča in se podali na Sleme. Dan je bil čudovit, pot glih prav naporna, družba odlična in našim skavtskim prijateljem smo lahko zapeli "Slovenija, odkod lepote tvoje....." in v nadaljevanju poti pokazali dolino Trente, izvir Soče in njeno barvo iz "temno zelenih planinskih trav in vedre višnjevosti višav". Peljali smo jih tudi v Kobariški muzej in se z njimi sprehodili po Tolminskih koritih. V poznem popoldnevu smo bili že na Planini Kuhinja, kjer smo za naše bivanje dobili dva "pastirska apartmaja". Hiške so nas
navdušile, prav tako prijazni pastirji in čreda zelo lepo vzgojenih krav. Noč je bila tiha in mirna in nebo posejano z milijoni zvezd...

V sredo zjutraj, še v temi, smo se odpravili na Krn (2244 m) in Batognico (2164 m), muzej 1.svet.vojne na prostem in se po krožni poti vrnili nazaj na planino. Preživeli smo krasen dan in zvečer ob "pastirski večerji" za mizo pred pastirsko kočo obujali spomine...
Četrtek. Poslovili smo se od prijaznih pastirjev, obljubili, da se še kdaj vrnemo in se odpeljali proti morju - do Strunjana in si zapeli "Od gora, čez polja, tja do morja...".
Romarski dom je bil dva dni naš dom in prijaznemu župniku Bojanu smo pomagali pripraviti oltar in stole za večerno romarsko sv. mašo in procesijo. Dan smo preživeli na Paranzani, v Portorožu in Seči, v vrtu kaktusov, na sončenju in plavanju, v piranskem akvariju, na dobrem morskem kosilu in na sprehodu po Piranu. Zvečer smo se pridružili veliki množici romarjev pri slovesni sv. maši in procesiji z lučkami do strunjanskega križa. Ponoči je dež osvežil zrak in jutro je bilo sveže.

Veliki Šmaren. Marijin praznik. Šli smo k slovenski prvi jutranji maši in se po skupnem zajtrku počasi začeli pripravljati na pot domov. Še prej smo imeli iskreno preverbo tabora in si povedali vse tisto, kar nam je ležalo na duši in ostalo v srcu. Vsi, prav vsi smo bili srečni, da smo ta teden preživeli skupaj in vsi, prav vsi smo se iskreno zahvaljevali organizatorjema za odlično pripravljen tabor - z željo in upanjem, da se drugo leto, če Bog da, dobimo na Hrvaškem, v zeleni Slavoniji.

Bogu hvala za lepo vreme in varstvo, Tadeji in Boštjanu pa za to, da sta nam dala priložnost, da v srcu zapojemo: "Slovenija, naj tebi pesem poje, ne išči sreče drugod, kot le doma...".

Ja, našli smo srečo. Ne samo ene. Veliko majhnih srečic in veliko velikih sreč!

Ester
1.jpg
2.jpg
3.jpg
4.jpg

Potep do Prehodavcev in nazaj

Za nami je zopet ena zanimiva planinska tura. Vreme nam je malo spremenilo plane in smo jo iz dvodnevne skrajšali na en dan. Za ponedeljek (3.8.2015) je res bilo potrebno vzeti dopust, ampak se je izplačalo. Dan res namenjen pohodu.
Dobili smo se v Kranju. Ludvik, Luka, Mojca in Irena. Družba Kranjskih Sov, korajžna in pripravljena na malo daljšo turo. Avto smo parkirali na planini Blato. Ob 6:15 smo pričeli z vzponom. Prva pavza za kavico je bila na planini Jezero. Zelo razgreti in pripravljeni na hribovsko avanturo nadaljujemo pot mimo Dednega polja po dolini imenovani za Kopico. Naša najvišja nadmorska višina je bila prelaz Vratca z višino 2192m. Po poti pod vrhom Hribarice smo prispeli do Zasavske koče na Prehodavcih z višino 2071 nad morjem.
Za nami, po petih urah hoje, je polovica poti. Oskrbnik Jure poskrbi da nismo dehidrirali in tudi okusno joto nam prinese. Sonček nas prijetno greje. Po enournem postanku se odpravimo naprej.
Pot nas vodi v dolino Sedmerih Triglavskih jezer. Ob koči pri Sedmerih Triglavskih jezerih zopet naredimo krajši postanek. Pojemo energijsko tablico popijemo malo vode in že smo pripravljeni za nadaljevanje. Malo smo že utrujeni, ampak pred nami je še približno tri ure hoje. Čez Prode nas pot vodi do planine Ovčarija in naprej od Dednega polja in že vemo, da bomo kmalu na planini Jezero. Tu smo zjutraj polni energije naredili prvo pavzo, sedaj pa se nam že pozna, da je za nami 10 ur hoje. Malo predahnemo in odpravimo se naprej do planine Blato, kjer imamo parkiran avto. Ob 19:30 prispemo do avta in zelo smo veseli, da je pot za nami.
Na poti v dolino naredimo še analizo: dan je bil popoln, sonček, družba, izbrana pot.
Vabljeni.
Aktivna Sova, Irena
=

=

POHODNA TURA – LOGARSKA DOLINA

Gospodov dan, nedelja, 25.4.2015.

Gorska Sova nas tokrat vabi v Logarsko dolino. Ledeniška dolina obdana z čudovitimi gorami. Dan podarjen od Stvarnika. Sonček nas že zjutraj vabi. Ne, res ne smemo zamuditi te priložnosti in ostati doma.

Vabilo tokrat ni našlo navdušenih skavtov. Tudi prav, gremo pa tokrat v hrib kot skavtska družina. Ob 9 uri se nam pred Kmečko hišo Ojstrica v Logarski dolini pridružita še dva prijatelja in skupaj odidemo. Plan smo malo spremenili. Prvotno naj bi šli na Klemenčo jamo (1208 nm)skozi predor in naj bi se vračali v smeri doma planincev V Logarski dolini.

Pot nas je vodila najprej na Plesnikovo planino, po eni uri in petnajstih minutah smo prispeli na planino. Dan je bil res čudovit in nikamor se nam ni mudilo. Med potjo smo nabirali cvetje in se veselili ob raznolikih barvah pomladi. Na planini je bilo še nekaj zaplat snega, vedeli smo, da bo za prečenje proti Klemenči jami potrebna previdnost. Od Plesnikove planine pa do koče na Klemenči jami smo hodili približno uro in pol. Prečili smo tri snežišča, ker po tej poti ne hodi veliko planincev, je bilo potrebno za prehod snežišče utrditi. Vsaka taka pot zahteva nekaj previdnosti, bi pa tudi neizkušen planinec lahko prehodil tako pot. Ob 12 uri smo prispeli na Klemenčo jamo. Prijazen oskrbnik nas je postregel z okrepčilno pijačo, iz nahrbtnikov smo vzeli dobrote in veseli smo bili, ker je bilo za nami že več kot pol poti. Občudovali smo okoliške vršace Krofička, Ojstrica, Škarje, Planjava, Kamniško sedlo, Brana in en del Turske gore. Sonček nas je spremljal tudi med povratkom v dolino. Skozi predor, ki je varovan z jeklenico se vrnemo v dolino. Pot zaključimo tam, kjer smo jo tudi začeli - Kmečka hiša Ojstrica.

Ob zaključku je vsak povedal misel o dnevu, ki je šel v zgodovino. Enotni smo si bili v tem, da takih srečanj ne smemo opustiti, kljub skromnemu odzivu na ta pohod.

Irena - Aktivna Sova

Kranj, 27.4.2015

Še nekaj slik


Hvala, Buški gamsi,
hvala za čudovit dan, ki ga ne bom pozabila, hvala, da sva z Dragotom smela z vami romati.

Ko sva se v petek zvečer vozila iz Šoštanja priti Bovcu, sem razmišljala:«Kako daleč ste vi od nas? Ali bolj prav, kako daleč smo mi od vas? Kaj niso razdalje samo izziv, da jih premagamo!« Res je in vi ta izziv sprejemate na vsakem koraku in z vsakim korakom. Skoraj nič vam ni dano na dosegu rok in za vse je treba narediti korake, kilometre….in kot, da ne veste, ne priznavate več, kaj je to daleč.
320 kilometrov peš v Assisi, gremo!!! Bravo!
In do takrat vsak mesec vsaj en pohod. Ko ste napisali vabilo za romanje od Svete gore na Staro goro, ne vem, če ste računali, da se vam bo pridružil kdo iz drugih bratovščin; gotovo pa ne midva, ki sva daleč, ki nimava utrjenih mišic, pa ne prav mladih sklepov, pa preveč kilogramov nosiva že brez nahrbtnika, in še sto razlogov……Tako je mislil tudi Drago, dokler nisva, skupaj z desetimi skavtskimi prijatelji, po sveti maši in prejemu posebnega romarskega blagoslova , postavila nogo pred nogo in se podala na pot.
Zvon, ki je ob sedmih pozdravljal Marijo, nam je dajal začetni takt in mi smo se mu pridružili s pesmijo angelovega čaščenja.
Tam v daljavi se je videl hribček z belo piko na vrhu, Sv. Jakob, nekje na polovici poti.
Hodili smo navzdol, navzgor, po vijugasti in ravni cesti, po zaraščeni, po kamniti in po gladki poti, nekje smo ovinek presekali, drugje smo ga dodali, kot v življenju.
Okrog nas je puhtelo življenje. Gozd, kot da še spi, drevesa in grmovje brez listja, pa vendar nas pozdravlja rumeno cvetoči dren, ki me spominja na cvetno nedeljo. Brez vejice drena pri nas ni nobene butare, snopa, po naše. »Hozana, hozana«, mi je pelo srce ob tem pogledu.
Žafran, vijolice, jetrnik, pljučnik in trobentice, trobentice. Gotovo jih še v življenju nisem videla toliko, kot tu v enem dnevu. Vse te rožice so, ob spremljavi ptičjega petja, oznanjale veličino in milino našega Boga. Tudi naša srca so se zlila v eno z naravo in v meni je kar pelo.
Med potjo smo se pogovarjali, molili, peli in hodili v tišini, ki je od časa do časa kar sama prišla in delovala nekako sveto.
In spet je zapel zvon. Opoldne. Pogledali smo nazaj. Kjeee je že Sveta gora in Stara gora se nam je prikazala prav blizu. Toda naše noge so še vedno na trdnih tleh, nismo ptice, da bi poleteli in narediti bo treba še veliko korakov. Tista bela pikica na hribu, je pa že prav blizu in mogočna cerkev z dvema zvonikoma, Marijino Celje pred nami. Privoščili smo si počitek. Za to kratko siesto je še Bog pritegnil nekaj oblakov in malo zastrl sonce, ki nas je do takrat vso pot spremljalo. Morda nam je hotel pomagati, da počitek ni bil predolg, kajti brez sonca je postalo hladno. Strmi spust v dolino do reke Idrije in državne meje, nas je kar hitro spet ogrel na romarsko temperaturo. Ko smo ponovno grizli v breg, je bilo tudi Marijino Celje vedno bolj daleč za nami, cilj pa z vsakim korakom bližji. Toda spet smo se pričeli spuščati.

Kakšna je ta naša ljuba deželica. Ali Bog ni imel dovolj prostora, da bi nam natrosil vso lepoto, ki nam jo je namenil, in je zato tako zelo nagubal ta svet? Morda pa je naša domovina dobila gube in brazde tudi zaradi skrbi in žalosti njenih otrok. Koliko trpljenja in gorja je bilo tu okrog pred sto leti in tudi kasneje, ko sta meja in ideologija ločevali ljudi. In prav v teh krajih so grape še posebej globoke in grebeni ostri. Stara in zgubana se mi zdi mati domovina, ker je iz teh krajev odšlo življenje. Po vasicah opazujemo in štejemo, koliko hiš je še »živih«. Občutek je, da je več praznih. Po bregovih je trta, ki ni obrezana, njivice in vrtove zarašča trnje.
Počasi se spet dvigujemo. Namesto korakov štejemo jagode rožnega venca in z molitvijo žalostnega dela se bližamo k Mariji na gori. Čaka nas. Pa ne dolgo. Preden je odbila ura pet popoldne, smo pri njej, v cerkvi na Stari gori.
»Marija, nosilka Življenja, pravega in resničnega Veselja, pozdravljena!«
Pri Mariji na Sveti gori sem imela polno prošenj, sedaj pa so iz mojega srca kipele same zahvale. » Hvala, da sem zmogla to pot. Hvala za moža, ki hodi z menoj že skoraj trideset let. Hvala za skavte, kaj vse mi je Bog podaril po njih. Hvala vam, Buški gamsi za vaš zgled. Hvala za vašo vero. Hvala za zaupanje. Res nabirate kondicijo, toda poleg fizične zmogljivosti in okrepljenih mišic si boste pripravili še več duhovne prtljage. Medsebojno prijateljstvo, pomoč, povezanost, pozornosti,… vas bo poneslo do konca sveta, če bi bilo treba.«
Na Sveti gori je sonce vzšlo in na Stari gori se je poslovilo.
Prijetno utrujeni smo se prepustili šoferjema kombijev, ki sta nas varno pripeljala nazaj v Bovec.
Ko sva se z Dragotom vračala domov, je pot hitro minila. »Res niso problem razdalje med kraji, resnično zaskrbljujoče so le razdalje med srci. Skavti smo poklicani, da iščemo poti, steze in jih kažemo tudi drugim, tako do krajev, kot do ljudi.«

Marija Koren, Marljiva sova
==

==

Izlet na Orožnovo kočo

Vabilu Gorske sove v hribe se je vedno težko upreti, saj so poti po katerih nas vodi vedno lepe, posebne, izbrane.
V soboto 14.03. 2015 nas je vabila Orožnova koča na Planini za Liscem. Že na izhodišču na Bohinjskih ravnah pod Koblo, kjer se nas je zbralo 9 pohodnikov in kuža, nas je kar malo nepričakovano pozdravilo sonce. Še zahvala Stvarniku za lep začetek dneva, priporočilo za varstvo in hajd v hrib.
Pot se je vzpenjala po gozdu in kar malo poledenele stopinje so nas opozarjale, da smo še sredi zime in da previden korak ni nikoli odveč. Višje smo bili, lepši pogledi so nam božali dušo. Tudi očak Triglav nam je sramežljivo pokazal svoj obraz. Korak je s strmo potjo malo pojenjal, naš kuža pa se ni upehal. Veselo je tekal od prvega do zadnjega v koloni in nas pozdravljal. Mimogrede smo prispeli do koče, kjer nas je že čakal prijazni oskrbnik in ne boste verjeli - pravi ležalniki na sončni terasi. Čeprav nas je vabil dišeči čaj, noge kar niso ubogale in so namesto v kočo, kar same zavile na sonce. Pogledi na s snegom zalizane stene pod Črno prstjo in pod Liscem so vtisnili še eno od slik, ki se ne pozabijo v arhiv spominov.
Sledilo je kosilo, ob katerem smo utihnili, saj so prijetno vzdušje in dobra hrana preveč zaposlili naše brbončice. A ne za dolgo. Z oskrbnikom smo se zapletli v prijeten pogovor, zanimive zgodbe in smeh so napolnili toplo kočo. Še gasilska slika pred odhodom, dereze na čevlje in gremo v dolino. Večina nas je hodila, nadebudni Lovro, pa je izkoristil pobočja in se po njih spuščal kot po pravih toboganih. Ob pogovorih, metanju storžev našemu štirinožnemu spremljevalcu in občudovanju narave, je dan kar hitro minil.
Refleksije v zaključnem krogu so zdaj že kar stalnica ob zaključku izleta. Da bi jih le še veliko bilo... Za skavta ni lepše katedrale, kot je naše stvarstvo. Lepo povabljeni z nami..

Mojca Mekuč
Skozi Lukov objektiv

Tako je izlet videl Marijan


Pohod po Kraškem robu v organizaciji Gorske sove

Prejela sem vabilo Gorske sove na pohod po Kraškem robu. Tura se mi je zdela zanimiva, saj tega predela Slovenije še ne poznam. Odločitev je bila takojšnja - z možem bova šla. Malo skrbi pred odhodom zaradi močnega dežja zvečer, vendar zjutraj je bilo na Črnem Kalu jasno in tudi veter ni bil močan.
Na sv. Štefana, 26. decembra 2014, se nas je v Ospu zbralo 7 skavtov - 5 iz Kranja in 2 iz Domžal. Osp je ena izmed najstarejših slovenskih vasi in je tik pod Kraškim robom. Odšli smo skozi lepo vasico v borov gozd. Na strmi poti smo se ogreli ter slekli odvečna oblačila. Prispeli smo v vas Socerb in od tam občudovali čudovit pogled na Tržaški zaliv. Bili smo skoraj 400 m nad Trstom. Še nekaj korakov in prišli smo do gradu Socerb. Ta stoji na Kraškem robu, kjer se konča kraška planota in preko večinoma strmih sten prehaja v Istro. Slikali smo se in uživali v pogledu na Koper, Piran in seveda, Trst.
Pot smo nadaljevali po položni poti po Kraškem robu, kjer je bilo nekaj vetra, tako da smo se morali obleči. Šli smo mimo smerokaza za Svete jame. Tam je edina podzemna cerkvica v Sloveniji, kjer naj bi skoraj 2 leti prebival kot puščavnik sveti Socerb. Zmenili smo se, da si bomo cerkvico ogledali ob naslednji priliki. Za nekaj časa smo izgubili markacijo, vendar smo jo hitro spet našli. Pot je bila nekaj posebnega, zelo zanimiva, saj je narava na Krasu precej drugačna od tiste v osrednji Sloveniji. Prišli smo na območje, kjer so bila drevesa požagana. Kmalu smo ugotovili, da zaradi požara.
Pot nas je pripeljala nad vas Črni Kal. Šli smo mimo plezalcev v steni in že smo bili pri cerkvici v Črnem Kalu z nagnjenim zvonikom. Zvonik stoji samostojno, a je privezan zaradi drsenja terena. Ob cerkvici smo se na soncu usedli kar na tla. Bili smo utrujeni in malica se nam je zelo prilegla. Občutki so bili prekrasni.
Po daljšem počitku nas je pot peljala naprej skozi Črni Kal proti Staremu Gabrovcu. Šli smo pod mogočnim viaduktom avtoceste. Ustavili smo se ob cerkvici s pokopališčem. Dva skavta sta šla kar po potki navzdol, ostali po cesti, kjer je bila markirana pot. Seveda sta prišla na pravo pot in to pred ostalimi. Hodili smo med oljkami in pod plezalno steno. Še malo in prišli smo v Osp, kjer je bilo v steni zelo živahno. V Ospu smo se usedli za mizo s pogledom na sonce, ki je že zahajalo. Bili smo utrujeni, vendar zadovoljni, ker smo videli lep delček Slovenije. Vsak je povedal svoje mnenje o poti.
Na poti smo bili edini pohodniki. Druženje je bilo zelo prijetno. Mir v naravi se je stapljal z božičnim mirom v srcu. Veselje je bilo popolno.
Danica, Hitra veverica
=

=

Poznojesenski pohod na Vršič s Kranjskimi sovami

Marijanove slike

Ravno pravi čas je prišlo vabilo Kranjske bratovščine na poznojesenski pohod na Vršič. V dolini fej, v hribih juhej. Začelo se je lepo v Tonkini koči na toplem. Bilo je tako prijetno, da smo se kar malo spraševali, če pa mogoče le ne bi šli v hrib, a skavt, ki ljubi naravo in v njej vidi Božje stvarstvo premaga še tako skušnjavo in gre ven. Toplo se obleče, vzame v roke pohodne palice, si nariše na obraz nasmeh, zaželi vsem srečno pot in gre. Devetorica in pes se podamo na sneg in se začnemo zložno vzpenjati po stari vršiški cesti. Dobro nam gre, tudi izgubljamo se ne, čeprav so markacije pod snegom, saj nam je nekdo pred nami že začrtal pot. Višje kot smo, bolj je toplo, malo zaradi hoje, veliko bolj zaradi sonca. Občudujemo naravo, gore pred nami in ne mine veliko časa, ko smo že pod Poštarsko kočo. Ne gremo do nje, ampak direktno na vrh Vršič. Hribi so nam res na dlani. Bolj zagnani planinci so se podali tudi višje gor, za nas odrasle skavte pa je bilo za ta dan kar dovolj. Ko se spuščamo proti prelazu, se ustavimo ob starem bunkerju, kjer nam Gorska Sova pokaže uporabo lavinskih pripomočkov. Zelo dobro je biti seznanjen kako se te stvari uporabljajo v praksi in so nam lahko v veliko pomoč. A ta dan na srečo ni bilo nevarnosti saj smo bili v dobrih rokah tako našega stvarnika, kot Gorske in Aktivne Sove, ki sta pohod organizirala.
Hvala njima in ostalim Sovam za prečudovit dan v naravi, drugim pa v spodbudo, da se na podobna vabila odzovejo. Res je prijetno, kadar v srcu čutim srečo, veselje …..
Marijan – Rohneči bober
Vrsic_20141122_21Vrsic_nov14_12.JPG
Vrsic_20141122_22Vrsic_nov14_13.JPG
Vrsic_20141122_23Vrsic_nov14_14.JPG
Vrsic_20141122_25Vrsic_nov14_16.JPG

Luka poroča:

Gorska Sova je obljubil, da nas bo(bratovščino) novembra peljal po »mulatieri« na Vršič in naprej na Sleme. Kakšen izziv. Potem je prišlo vabilo: dobimo se v soboto 22. novembra 2014 ob 9ih pri Tonkini koči pod Vršičem. Povabil sem tudi ženo. V petek je prišlo obvestilo, da bo tura krajša, ker je na poti na Sleme nevarnost plazov.
V soboto zjutraj ob 8ih sva se odpeljala proti Vršiču. Združevanje prevozov mi tokrat ni uspelo, ker smo imeli različne popoldanske obveznosti. V Kranju je bila še megla, ki se je pri Naklem že razkadila. V Kranjski gori sta zgornji dve tretjini smučišč že pobeljeni. Cesta na Vršič je bila kopna, ob devetih sva bila pri Tonkini koči. Prijavljeni (pet iz kranjske, 2 iz domžalske, eden iz brezoviške in en skavt iz IV) udeleženci, razen enega, so že pili čaj. Počakali smo še zadnjega. Ta je imel tudi psa z imenom Heri. Zakaj je pes pomemben boste izvedeli v nadaljevanju. Pri koči je bilo ene 30 cm snega. Pot po mulatieri so nam shodili nizozemski »krpljarji«.
V vrsti smo hodili po gazi proti vrhu in veselo klepetali o družabnem dogajanju in stanju v bratovščinah. Srečali mo nekaj ljudi, nekaj nas jih je prehitelo. Heri se je prijateljsko pozdravljal s psi, ki smo jih tudi srečevali. Eden od psov ni sprejel Herijevega pozdrava in sta se zato malo zravsala. Ker ta pes ni uspel ugrizniti Herija je mimogrede v nogo uščipnil še mene. Hlače so zdržale samo na nogi sem imel sledi dveh zob – na vsaki strani meč enega.
Kmalu smo prispeli do Poštarske koče in se obrnili desno proti vrhu Vršiča (1737 nm). Pot od koče do vrha je bila malo bolj strma kot »mulatiera«. Kljub temu smo vsi srečno prispeli do vrha. Razgled je bil izjemen Mojstrovka na zahodu, Špik na severovzhodu, Prisojnik na jugovzhodu in Trenta na jugu. Malo smo fotografirali, pojedli eno čokolado. Obiskale so nas tudi kavke. Mimo Poštarske koče smo se vrnili do peterokotne stražnice iz prve svetovne vojne.
Pri stražnici smo imeli šolanje o plazovih in uporabi plazovnega trojčka (sonda, lopata in elektronsko žolno/iskalnik). Vsak je lahko preizkusil delovanje žolne.
Nazaj do Tonkine koče smo se vrnili mimo Tičarjevega doma, po cesti mimo Erjavčeve koče, mimo pokopališča ruskih vojakov in nekaj serpentinah vršiške ceste. Mizo za kosilo smo dobili v »sirarni«. Privoščili smo si bograč ali joto, kakor je kdo želel. Po kosilu še kratka analiza ture. Vsi smo bili navdušeni.


Stezice Buških gamsov v septembru 2014

Po poletnem zatišju smo Buški Gamsi zopet družno stopili na gorske poti. V začetku meseca smo se udeležili tradicionalnega romanjaBovških župnij na Sv. Višarje. Romanje je imelo za nas poseben čar, saj smo se ravno na lanskoletnem romanju dogovorili,da bomo ustanovili skavtsko bratovščino. Sicer pa Sv. Višarje vedno doživimo kot kraj velike milosti in Marijine bližine.Zgrabili smo tudi priložnost obiska papeža Frančiška v Redupulji, ki je le poldrugo uro vožnje oddaljena od naših krajev.V soboto 13.9.2014 smo se pridružili številnim vernikom pri sv. maši, ki jo je daroval papež. Globoko v srce segajoča pridigaSvetega očeta in molitev za vse padle v vojnah in za mir na svetu, sta nas vse prisotne povezala in se nas močno dotaknila.Sproščeno in na kratko smo se srečali tudi z našim (koprskim) škofom Jurijem.Mesec smo zaključili z romanjem na Brezje. Osem gamsov je prehodilo pot od cerkve Device Marije v Bovcu do Krnskega jezera,preko Komne (prenočevanje). Pot od Bohinja do Bleda smo skrajšali z avtobusom in nato nadaljevali peš, prekoračili Savo priŠobcu mimo Radovljice na Brezje do Brezjanske bazilike. Bilo je nepozabno, polno bližine in pomoči Brezjanske matere božjein božjega blagoslova. Naše molitve so bile namenjene domovini, miru in naši bratovščini.Buški gamsi, zapisal Žarko
PAPEŽ FRANČIŠEK - REDIPULJA 13.9.2014 002 (1).JPG
ROMANJE NA BREZJE 27-28.9.2014 007.JPG
ROMANJE NA BREZJE 27-28.9.2014 019 (1).JPG



Lepena 2014 - Tabor Grosupeljskih korenin

Že tretjič smo šli taborit v Lepeno ob Soči.To je hišica g. Ipavca,bolniškega župnika na Dunaju.
V njej je tudi znamenita kapelica Dobrega pastirja,katera je odprta dan in noč.Pred kapelico jekrižev pot s simboli iz prve svetovne vojne.Prvi dan smo se nastanili in postavili šotor.Nato smo šli na sprehod ob Soči.Sledil je večerniprogram,ki so ga pripravili gostje iz ribniške bratovščin.Drugi dan smo se peljali do vasi Krn in potem smo šli peš dve uri do 1359 m visokegaMrzlega Vrha.Tam je bilo pobitih veliko vojakov v prvi svetovni vojni.Spomnili smo se jih v molitvi.Po drugi strani smo se spustili v dolino.Spotoma smo se ustavili v planšarski mlekarni in seokrepčali.Pod seboj smo videli dolino reke Tolminke,vas Čadrg in spominsko cerkev na Javorci.Po vrnitvi v tabor smo se najprej udeležili sv. maše,ki jo je daroval g. Šket.Zvečer smo imeliprogram "Skavt ali si upaš 2014 ".Zabavno.Tretji dan smo šli do kapelice Devica Marija na Skali.To je nad dolino Vrsnice ,levega pritokareke Soče.Do tam smo imeli orientacijski pohod in poiskali smo skrite zaklade.V kapelici jeg.župnik Šket daroval sv. mašo.Po sv .maši smo odprli skrite zaklade in kar je bilo užitnegazaužili,ostalo pa razdelili.Zvečer smo proslavili 30 let skupnega življenja Kristine in Toneta.Ker je g. župnik že odšel,smo ju poročili samo civilno.Nato smo šli do Soče,kjer se je ohcetnadaljevala.Tam je bilo tudi tekmovanje v napihovanju balonov.V nedeljo smo šli k sv. maši v Log pod Mangrtom.Tam smo se srečali s Žarkotom izbovške bratovščine.Ko smo se vrnili,smo pospravili tabor.Sledila je refleksija in "zlate knjižice".Za tako uspešen tabor se moramo Grosupeljske korenine zahvaliti Kristini in Tonetu,ki staves program pripravila in ga zelo uspešno izpeljala.Tone je bil vodja tabora.Zelo veliko trudasta vložila v projekt.

Tonetov pogled

Skozi Ivanov objektiv


Orientacija in geolov

IMG_1242.JPG
IMG_1243 - Copy.JPG
Pred začetkom orientacije
Startna hiška
Na skavtskem srečanju prvo junijsko soboto je BOKSS Štepanja vas v glavni temi večera teoretično obdelala orientacijo in geolov. Temo smo načrtovanali že jeseni, ko smo določili celoletni program srečanj. Teorija brez prakse na gre, zato smo se dogovorili, da se v nedeljo podamo na iskanje primernega zaklada. Zaklad postavljen pred kakšnim mesecem je bil kot naročen saj je združeval oboje orientacijo in geolov. Naj dodam še, da je bila nad predstavitvijo geolova Navdušena medvedka tako kaj pa drugega kot navdušena in se je takoj prijavila kot nova geolovka.

Nedeljski start skupinice je bil Ob potoku pod Golovcem. Vsak je dobil kompas in karto in krenili smo na pot. Za ogrevanje je vsak vodil del poti proti začetni točki. Dobro uro je trajalo, da smo prišli tja. Nekaj težav smo imeli, da smo našli startno mesto, kajti koordinate začetka niso podane popolnoma točno. Prehodili smo dobršen del terena, končno se je Delovni medved le ozrl nekoliko višje in zagledal iskano hiško. Še vpis in posamezno ali skupinsko smo krenili na pot. Kljub predhodnemu ogrevanju je bilo nekaj težav s prvo iskano točko. Tudi druga se ni vdala prav hitro. Pri tretji je bilo hitrejše, ne pa lažje, saj se je bilo potrebno vzpeti po bregu pa še nekaj grap je bilo vmes. Daljši spust do četrte točke je bil opravljen hitro. Sledil je še spust do poti ob jezercu in nato ponovno v breg do pete točke in naprej do izhodišča, kjer smo počakali, da smo se ponovno zbrali. Zaradi zaključnega vzpona v brega nam je pošteno zakuhalo, pa tudi sonce je opravilo svoje, saj je bil to letošnji najtoplejši dan. Vroče je bilo kot bi bili v savni, vsaj tako nam je teklo dol. Časi sicer niso pomembni, vsaj takole za občutek smo za cel krog potrebovali 50 minut. Pa bi se dalo veliko hitreje.

Iz dobljenih številk na posameznih točkah orientacije smo izračunali koordinate skritega zaklada. Ugibali smo, da bo treba prehoditi še kakšen kilometer. Nakar navdušeno ugotovimo, da bo potreben spust le za desetino ugibanja. Izkušeni iskalec zakladov Vzdržljivi medved je, kaj hitro odkril, kje bi zaklad moral nahajatii in kaj hitro se je znašel v naših rokah. Novinci oziroma bunkelnji so si ga z zanimanjem ogledovali in občudovali tri sledljivčke v njem od katerih bosta dva potovala naprej. Enega bo Skrbni medved ponesel na letališče Brnik, od koder bo verjetno poletel v širni svet. Drugi pa bo potoval po slovenskih geozakladih.

Pot nazaj smo zdaj poznali in kompasov ter karte Golovca nismo potrebovali. Izkazala pa se je naša skavtska »šefica« s pico, ko smo se po štirih urah hoje vrnili na naše izhodišče. Hvala, pa še kakšen podoben geolov.
Za tiste, ki imate iskrice v očeh in bi radi kaj več zvedeli o geolovu lahko nekaj več informacij najdete tukaj ali pa tukaj, Prijavite se lahko na strani
http://www.geocaching.com/. Naj se čim bolj iskri.

Ivan Hudobivnik, Skrbni medved

JAZ PA POJDEM NA GORENJSKO...

Tako smo peli včeraj, ko smo se vračali iz Gorenjske. Bili smo malo žalostni, da se lep dan končuje, morda malo utrujeni od vsega kar smo videli in slišali, vendar polni lepih doživetij, nič lačni in žejni in veseli, da smo nedeljo preživeli skupaj.

Kdo mi? Pisana druščina prijateljev: skavtski Divji risi iz celjskega Golovca, skavtske Zverinice iz celjske bratovščine odraslih skavtov, en skavt iz Knežjega stega, pa še dva fužinska in dva novomeške skavta, ena simpatična španska sestra, ki odlično govori slovensko in pozna nogomet in en prijazen šofer. Ni kaj. Tako pisani smo bili in tako veseli drug drugega, da se nam je že zjutraj obetal en lep dan.

In zares je bilo tako! Ker je bila nedelja, smo se najprej odpravili k sv. maši na Brezje. Peli in molili smo z številnimi drugimi romarji in slišali, da se Brezje pripravlja na veliko slovesnost: prihodnji konec tedna bodo praznovali – in z njimi cela Slovenija - 200-letnico
milostne podobe Marije Pomagaj na Brezjah, ki jo je leta 1814 naslikal kranjski slikar Leopold Layer. Ta podoba predstavlja močno in pristno duhovno povezanost slovenskih vernikov z Marijo. Pokojni nadškof dr. Alojzij Šuštar je pred njo posvetil slovenski narod Mariji in pri njej se je ustavil in molil kot romar tudi papež, zdaj sv. Janez Pavel II.

Po maši smo se ustavili na kofetku in pecivu, potem pa nadaljevali pot proti Tržiču. Že med potjo smo od Dite zvedeli, da je to zelo staro mesto, ki je dobilo tržne pravice že v 15. stol. Leži ob sotočju reke Tržiške Bistrice in Mošenika. Leta 1811 je mesto prizadel velik požar. . Umrlo je 75 ljudi, uničenih je bilo 150 hiš in več kot 60 delavnic. Ko so mesto obnavljali so vzidali v hiše kovinska vrata in polkna. Na oknih so imeli kovane rešetke. Tržič je znan po kovaški in usnjarski industriji. Vsi smo dobro poznali čevlje Peko. Veliko starih hiš se je ohranilo do danes in mi smo si jih ogledali na sprehodu skozi staro mestno jedro. Videli smo cerkev sv. Andreja, župnijsko cerkev Marijinega oznanjenja, Mallyjevo hišo, Holzaplovo hišo, „firbčno okno“ v Koroški ulici in znamenito Kurnikovo hišo s črno kuhinjo, vežo in spalnico.

Želodčke smo si napolnili v bližnjem kraju Bistrica pri Tržiču, kjer so nam v prijazni piceriji „Ponvica“ postregli z odličnimi picami in jabolčnim sokom.
Sledilo je presenečenje: obisk Dovžanove soteske. Trije vozički in dolga četica ostalih se je radovedno pomikala navzgor po cesti Občudovali smo sotesko, ki jo je izdolbla reka Tržiška Bistrica. Divja reka teče čez velikanske skale, zaobljene bloke in čez slapove. Na tabli smo si prebrali, da je vse to nastalo pred skoraj 300 milijoni let. Šli smo tudi skozi predor v soteski, ki ga imenujejo Veliki predor in so ga zgradili leta 1895, ko so gradili cesto.

Pozno popoldne smo se vračali proti domu. Vreme je zdržalo cel da, dežnikov nismo rabili, pelerin tudi ne. Ko pa smo bili vsi varno spravljeni v avtobusu, je začelo deževati. Kar naj, mi smo bili pod streho, peli smo, se smejali in si obljubili, da se spet kmalu vidimo. Če ne prej, v jeseni na obljubah Divjih risov. Zdi se mi, da jih bo obljubilo kar enajst.

Kaj pa do takrat? Mislili bomo drug na drugega, obujali lepe spomine, v srcu ohranjali staro prijateljstvo in nestrpno čakali dan, ko bomo spet skupaj...

Ester

Spoznavanje Slovenj Gradca

IMG_0768.JPG
IMG_0752.JPG
Pred občinsko stavbo
V tisto smer?
V okviru glavne teme aprilskega srečanja je BOKSS Štepanja vas teoretično spoznavala staro Slovensko mesto Slovenj Gradec. Teorijo smo podkrepili s prakso in se na velikonočni ponedeljek odpravili na orientacijo v največje mesto Mislinjske doline.
Najprej smo se v župnijski cerkvi udeležili svete maše. Domačini so nas poleg skavtskih rutic takoj prepoznali, da smo od drugje, saj smo veselo vstajali medtem, ko so oni sedeli. Drugi kraji, drugačne navade. Po maši nam je bivša stegovodkinja tega Lj-4 pripravila še nekaj velikonočnih dobrot. Hvala!
Nato smo dobili v roke Frenkovo karto za orientacijo in se najprej podali do rojstne hiše skladatelja Huga Wolfa in nato naprej do graščine Rotenturn, kjer so občinski prostori. Pri starem železniškem mostu smo iskali geo zaklad, vendar nismo bili uspešni. Pri spomeniku Svobode smo šteli lipove liste, ki jih v roki drži »bronasti« moški. Zanimiv je bil tudi iz treh delov: izvira, hoje ter obeliska sestavljen Vodnjak življenja. Nas je zanimal predvsem obelisk, v katerem smo preštevali, koliko črk ga sestavlja. Na Glavnem trgu je bilo še nekaj znamenitosti, ki smo jih morali odkriti, da smo lahko izračunali koordinate končnega zaklada. Nekje sem se uštel, zato se izračun ni izšel.
Po kosilu iz nahrbtnika smo se podali do kapelce in naprej mimo parka pri osnovni šoli do Grajskega Griča kjer je pri cerkvi Sv. Pankracija čudovit razgled po celotni dolini. Kakšen krog je bilo potrebno narediti okoli obzidja, da se je našel skriti zaklad. Zadnji odkriti zaklad smo našli po spustu v dolino pri nekdanji rimski naselbini Colatio.
Zanimivo tole starodavno mesto Slovenj Gradec. Namenoma vseh obiskanih točk nisem opisal, zato si manjkajoče le poglejte v tejle galeriji fotografij.
Ivan Hudobivnik, Skrbni medved

Medvedi na obisku pri sovah
IMG_0215.jpg
IMG_0199.jpg
Zimskega spanja je dokončno konec. Prebudili so se tudi medvedi iz Štepanje vasi in se na svoj prvi letošnji potep odpravili v Kranj. Tam nekje za Prešernovim spomenikom so se v »gnezdu« srečali s sovami, na srečanju skavtskih bratovščin.
Bratovščini sta najprej predstavili vsaka po dva svoja poletna tabora. Vmes je bil čas za igrice, ko smo razpletali šape (roke), družno s flomastrom na vrvici risali sovo in ugotavljali, v katero žival nas je spremenil sosed pred nami.
Sove so dobro vedele, da so medvedom pošle skoraj vse zaloge, zato so poskrbele, da se nekoliko opomoremo. Na postni petek se ravno nismo mastili, vendar je bilo ostalih odličnih ne mesnih dobrot toliko kot, da nismo na Gorenjskem.
Medvedom so po polnoči že oči skupaj lezle, pač posledica dolgotrajnega spanja, pa še v brlog v Štepanjc je bilo potrebno vrniti.
Sove, kot nočne ptice, teh težav niso imele, vendar treba se je bilo posloviti z željo, da takšno bližnje srečanje še kdaj ponovimo. Več o tem, kako smo brundali in skovikali pa v naslednji galeriji.
Ivan Hudobivnik, Skrbni medved

Risanke moje mladosti
IMG_9346.jpg
IMG_9243.jpg
Nastopajoči (BOKSS Štepanja vas v zadnji vrsti)
V dvorani pred pričetkom prireditve
Takšen je bil delovni naslov Kulturnika, ki so ga pripravili mladi skavti iz stega Ljubljana 4. K sodelovanju so povabili tudi »ta stare« skavte. Na zimovanju v Krškem smo skupaj staknili glave in cel večer obujali spomine na mladostne čase in takratne risane junake, ter iskali primerno risanko za izvedbo. Končno smo izbrali risanko Palček Smuk.

Časa za izvedbo ni bilo veliko, zato smo stvari močno poenostavili in se odločili, da zgolj zvokovno obudimo prikupnega palčka. Čisto preprosto pa vseeno ni bilo. Imeli smo nekaj vaj, na katere smo prinesli vrsto različnih glasbenih pripomočkov, da bi čim bolj nazorno ponazorili dogajanje v risanki. V naših rokah so se znašli: kitara, raglja, žebelj, triangel, tlačilka ali po domače »pumpa«, pokrovke, posode, kuhinjski pribor, vrečke, balon in še kaj. O tem kako smo prehitevali in zamujali dogajanje na platnu raje ne bom pisal. Še najhujši je bil prizor z balonom, ki kljub temu, da je bila vanj porinjena bucika ni hotel počiti. Še dobro, da so se najboljši pripetljaji zgodili na vajah. Ko je šlo zares je teklo kot namazano do balona, ki je počil prezgodaj. Gledalci pa v smeh. Veste to, da zvok prehiteva svetlobo, je možno le pri skavtih, v naravi in fiziki ne. Vem, da ste ta enkratni prizor zamudili. Tudi naš fotograf Matjaž ga ni ujel, saj ga tudi ni mogel, je imel preveč dela s palčkom Smukom v svoji glavni vlogi.

Matjažu je uspelo v svoj objektiv ujeti večino ostalih nastopajočih. Le poglejte v tole galerijo fotografij in prepoznajte glavne junake risank.

Če pa imate pri tem težave se obrnite na palčka Smuka, ki vedno rad pomaga in zna rešiti vsak še tako težak problem. Le ponovno poglejte, kakšno njegovo risanko, pa boste videli, da ne nakladam.

Ivan Hudobivnik, Skrbni medved (ropotalec v risanki)

Domžalski mladi in odrasli skavti smo čistili.

Več kot 40 mladih in odraslih Domžalskih skavtinj in skavtov se je danes podalo v boj za čisto Slovenijo. Po podrobnih navodilih, prejemu rokavic in vreč smo se podali v predel, ki nam je bil določen s strani občine Domžale. Počistili smo pot od Šumberka do reke Rače ter predel od Postovke do avtoceste. Nabralo se je preko trideset vreč plastenk in pločevink ter nekaj gum. Še avtomobilski izpušni sistem se je znašel med spomladanskim žafranom, ta mladi skavti pa so naleteli na celo vrečko injekcijskih igel. Žalostno, da je toliko brezobzirnih onesnaževalcev naše lepe države tako pokvarjenih v duši. Kot je rekel eden od udeležencev akcije. ti smetilci so žalostni in razrvani ljudje, vesel človek tega ne bi počel. Po akciji so nas organizatorji občine Domžale povabili na kruh in cel par klobas ter pijačo. Hvala vsem udeležencem, ki so nam pomagali očistiti Slovenijo. Lepo je delati dobro delo za naravo, družbo in sebe.

slikce z čiščenja: https://picasaweb.google.com/miro.pivar/OCISTIMOSLOVENIJO2012DOMZALSKIMLADIINODRASLISKAVTIVAKCIJI2432012
filmče ka na tem linku: http://www.youtube.com/watch?v=5-m9oNx3M20


Godlo zamenjali za sonce
IMG_6476.jpg
IMG_6609.jpg
BOKSS Štepanja vas zadnjih nekaj let družno stopa v novo leto. Običajno temu druženju dodamo še izhod tako smo bili:
- leta 2010 na Štefanji gori,

- leta 2011 v Stiški vasi,
- leta 2012 na Šenturški Gori,
- in letos na Ambrožu pod Krvavcem
Prvotno smo načrtovali »kuhanje« godle, vendar smo soparo (beri meglo) pustili v nižinah in se podali na sonce. Godlo smo pustili za drugič, kako se jo »kuha« pa le poglejte na tejle povezavi.
Šenturška Gora, Sveti Lenart, Ambrož pod Krvavcem in nazaj na izhodišče je bila krožna pot na kateri je bilo ravno prav strmine, ravnine, poti in brezpotij.
Komaj smo pojedli kmečko kosilo, že smo hiteli na vajo za večerno sveto mašo. Pri tej maši smo se ob premišljevanju in prepevanju zahvalili za vse, kar smo prejeli v preteklem letu. Župnik Slavko Kalan je bil zelo vesel našega sodelovanja, ki smo ga nadaljevali z druženjem v župnišču.
Po molitvi rožnega venca in kajenju naše skavtske hiše je bil večer v znamenju slovenske popevke. Ob njenem prepevanju in plesu ni manjkala tudi torta ob kateri so bile izrečene želje, za čim bolj uspešno leto.
Prvi uspeh je bil viden takoj naslednje jutro, saj smo se prebudili v sončen dan. Torej smo sonce ponesli tudi v nižine. Naj bo takšnih, lepih in sončnih, dni v tem letu čim več.
Utrip celodnevnega dogajanja, pa si le poglejte v galeriji Silvestrovanje 2012.
Ivan Hudobivnik, Skrbni medved

Luč miru v Šempetru
IMG_6027.jpg
IMG_6031.jpg
Zadnjih nekaj let smo štepanjski medvedi luč miru ponesli v Sostro. Pred nedavnim pa so bratje minoriti zapustili Sostro in se preselili v župnijo sv. Petra v Ljubljano. Dobili smo povabilo, da lučko ponesemo na njihovo novo lokacijo. Rečeno storjeno. Poleg prinesene lučke smo aktivno sodelovali pri sveti maši. Očitno je bilo župljanov naše petje zelo všeč, saj so nas povabili, da sodelujemo tudi na dobrodelnem koncertu 19.1.2013.
Kot kaže bo naše letošnje leto v znamenju minoritov, lansko je bilo kapucinsko, saj februarja odhajamo k njim na zimovanje in sicer na Ptujsko goro.
Naj več kot moje besede, o tem dogodku, povedo Matjaževe fotografije, ki jih boste našli tukaj.
Ivan Hudobivnik, Skrbni medved

Kulturno zabavni večer Res je prijetno

V kulturnem domu Hrušica je v soboto 10.11.2012 potekal kulturno zabavni večer Res je prijetno. Na prireditvi so sodelovale bratovščine Škofja Loka, Celje 1, Ptuj in Štepanja vas. Navedene bratovščine prihajajo iz krajev kjer delujejo bratje kapucini. Tudi zborček bratov kapucinov je sodeloval na prireditvi. Nastopili so tudi mladi skavti iz stega Ljubljana 4.
Nekaj več o prireditvi lahko preberete tukaj (klikni).

Ivan Hudobivnik, Skrbni medved, BOKSS Štepanja vas

Ukradli ste mi srce

Takšno je bilo življenjsko vodilo Don Boska in tudi moto zimovanja odraslih štepanjskih skavtov.
Spoznavali smo življenje tega svetnika, ustanovitelja salezijancev,
ki upravljajo z Dominikovim domom na Hočkem Pohorju, kjer smo prebivali.

Ukradli_ste_mi_srce.jpg

Za ogled celotnega članka kliknite tukaj.

NIZOZEMSKI SKAVTI? NE SKAVTI IZ LJUBLJANE

Takšnemu ugibanju in kasnejšemu pojasnilu duhovnika iz Jadranovega smo bili, zaradi barve naših krojev, deležni pri sveti maši na letošnjem počitnikovanju štepanjskih odraslih skavtov v tem Hrvaškem letoviškem mestecu.V pozdrav nam je celo zaploskala polna cerkev vernikov.Kaj takega na Hrvaškem nismo pričakovali.
IMG_0262.JPG

Kako se je zadeva razpletla preberite v celoten prispevku Jadranovo 2010, ki ga je napisal Ivan Hudobivnik – Skrbni medved.

ISKALI ALPSKO MOŽINO IN DRUGE ROŽCE NA POREZNU
V soboto 21.8.2010 so nam fušte iz Cerkna (BOKSS Cerkno) omogočile, da smo lahko občudovali
alpsko možino v cvetenju na strmem pobočju Porezna, v njenem domačem okolju.

IMG_0189-1.JPG
Alpska možina - kraljica planin (Eryngium alpinum) (foto: MM)
Pri nas raste le na Poreznu in na Črni prsti.

Celoten prispevek je dosegljiv na strani Porezen 2010.

Po Slomškovih poteh

external image DSC09121.JPG

Kar 40 skavtov in drugih se nas je odzvalo vabilu Danijelovih sov na pohod po Slomškovih poteh. Izzivi in presenečenja na poti, dva skavta sta si prislužila ime, ena skavtinja je opravila svojo nalogo za skavtsko akademijo. Skratka, pestro je bilo :). Miro je pa vse dokumentiral (glej spodaj).
Marija - vztrajna bobrovka

Pohod. poln prijateljstva, lepe narave, Božjega miru iz Slomškovih Ponikev čez Sveto Uršulo do Žičke Kartuzije. Hvala CEDVA in vsem 40. skavtskim pohodnikom za prečudovit dan in druženje na tej 15. km poti. Tu je filmček, slike so pa nižje spodaj.Miro - plesoči gams
POHOD S PONIKVE ČEZ SV. URŠULO DO ŽIČKE KARTUZIJE, 29. 10. 2011
http://www.youtube.com/watch?v=d2IaVXoHwNU

Drage skavtinje in skavti!

Hvala vam za nepozabno druženje v soboto na Slomškovi poti. Hvala Toniju in Darji za vodenje. Darji še posebej hvala za prizadevno in domiselno pripravljene aktivnosti in naloge. Obema "krščencema" želim, da bi ju skavtski imeni vzpodbujali k skavtskemu življenju po načelu "enkrat skavt, vedno skavt"

Bi - Pi in srečno pot!

Tone Lesnik,
Zamišljeni volk